5. junija leta 1827 je cesar Franc I. na Dunaju s posebno listino potrdil Ljubljani privilegij do petih letnih sejmov. Veliki sejmi so bili v Evropi od srednjega veka pomembni kraji trgovanja in do začetka 19. stoletja središče trgovskega in obrtniškega življenja. Ljubljana sicer ni spadala v pomembno evropsko mrežo sejemske poti, so imeli pa sejmi za mesto in trgovce, kramarje in obrtnike iz sosednjih mest ter dežel še ob začetku 19. stoletja izjemen gospodarski pomen.
V 15. stoletju je imela Ljubljana dva letna sejma: sejem Sv. Petra in Pavla (29. junija) in sejem ob Križevem, imenovan tudi Češpljev sejem (14. septembra), ki sta trajala po tri dni. Leta 1479 je Ljubljana s pooblastilom cesarja Friderika dobila privilegij še za tretji, to je Elizabetin sejem (19. novembra), ki je trajal štirinajst dni.
Sredi 16. stol, v času, ko so ljubljanski trgovci izgubljali donosno trgovino z ogrskimi kožami, italijanskim blagom in koroškim železom, je Ljubljana leta 1556 zaprosila za nov letni sejem, mestni svet pa je sklenil, da morajo trgovci za časa sejmov prodajati na sejemskih stojnicah in plačati sejmarino. Tako je mesto dobilo privilegij še za četrti Pavlov sejem (25. januarja) od dvorne pisarne decembra 1560.
Trgovski in gospodarski razcvet pa je botroval temu, da si je Ljubljana izborila pri deželnem knezu še peti letni sejem, ki se v dokumentih prvič omenja leta 1582. Slednji je dobil ime Trijaški sejem, od leta 1628 pa je smel Trijaški sejem, ki se je začel prvega maja, trajati štirinajst dni. Vse do leta 1858 je imela Ljubljana dva štirinajstdnevna in tri tridnevne sejme. Tega leta so skrajšali vse letne sejme na šest dni trajanja, od ponedeljka do sobote.
Ob koncu stoletja so letni sejmi popolnoma izgubili svoj nekdanji gospodarski pomen. Leta 1901 so jih skrajšali le na en dan in jih s tem praktično tudi ukinili. V fevdalnih časih so začetek letnega sejma v Ljubljani razglašali z bobnom na vseh treh mestnih trgih. Valvasor piše, da so začetek in konec dveh štirinajstih sejmov, Elizabetinega in Trijaškega, oznanjati tudi z enournim zvonjenjem z ljubljanskega gradu. V času sejma je veljal tržni mir, ki je pomenil strožjo kazenskopravno zaščito udeležencev. Ob pričetku vsakega sejma so na Mestno hišo obesili tržno roko, leseno roko z mečem, ki je simbolno razglasila sejemski mir. Roka pravice, ki so jo Ljubljančani poimenovali frenga, je bilo znamenje sodne pravice in tržnega varstva, danes pa je shranjena v ljubljanskem mestnem muzeju. V tem času so bili prepovedani prepiri, pretepi in preklinjanje, kakor tudi nošenje orožja. Oblast je tako tudi varovala življenje in blago kupcev in prodajalcev ter kaznovala goljufe.
Foto: Cesar Franc I. potrdi Ljubljani privilegij do petih letnih sejmov, Zgodovinski arhiv Ljubljana.
