Gimnazijo je začel obiskovati že pri trinajstih letih. Leta 1855 je po maturi odšel na Dunaj študirat kemijo in prirodopis. Na Dunaju je postal predsednik slovenskega dijaškega društva. Leta 1859 je diplomiral in bil pozneje imenovan za profesorja na realkah v Zagrebu in Gorici. Preučeval je rastlinstvo in živalstvo, zlasti mehkužce ter o tem objavljal strokovne in poljudne članke. Družabno življenje v Gorici, v katero se je preselil leta 1871, se nikakor ni moglo enačiti s tem, ki ga je bil vajen v Zagrebu, zato je imel več časa za intenzivno ukvarjanje z naravoslovjem. Podrobno je raziskoval geografijo, geologijo in tudi naravoslovje Krasa, Brd, Julijskih Alp in Furlanske nižine.
Leposlovje je pisal že v dijaških letih, posebno imenitni so tisti spisi, ki jih je pretkal z ljubeznivim humorjem in hudomušnostjo. Njegova najboljša povest je “Ni vse zlato, kar se sveti”, znameniti pa so tudi njegovi potopisi. Erjavec je bil poleg Levstika najboljši stilist svoje dobe. Umrl je 12. januarja leta 1887 v Gorici. Star je bil 52 let.
Fran Erjavec, FOTO Wikipedia
