7. aprila 1848, v času pomladi narodov, je slovenski domoljub Lovro Toman prvič izobesil belo-modro-rdečo slovensko zastavo na Wolfovi 8 v Ljubljani, kjer stoji še danes. Zanjo skrbi društvo Heraldica Slovenica. Izobešanje je bilo odgovor na ravnanje nemškega dela narodne straže, ki je izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu. V samostojni Sloveniji tako na 7. april obeležujemo “dan zastave”.
Barve zastave izhajajo iz grba vojvodine Kranjske, ta pa iz plemiškega grba Bertolda IV. Andeškega. S povzdigo v vojvodino sredi 14. stoletja se je spremenil prvotni grb s srebrnim orlom na modrem ščitu v modrega orla na srebrni podlagi, kasneje zlati. Sredi 15. stoletja so namreč kranjski plemiči pomagali cesarju Frideriku III. v dinastičnem sporu, za kar jih je ta nagradil z olepšanim grbom: orel je dobil cesarsko krono, srebrno-rdeča prsna prepona pa je postala zlato-rdeča.
Do revizije grbov je prišlo leta 1836, ko je zlato barvo spet zamenjala srebrna, krona na orlu pa je ostala. Na Kranjskem so bila o tem deljena mnenja, spor se je razvnel revolucionarnega leta 1848, na koncu pa je dunajska vlada podprla večinsko voljo Kranjcev, ki so pred tem razobesili slovensko belo-modro-rdečo trobojnico.
Lovro Toman, ki je bil pravnik, pesnik in pisatelj, se je kasneje začel ukvarjati tudi s politiko in je bil leta 1861 izbran v dunajski državni zbor Habsburške monarhije. Umrl je 15. avgusta 1870 v Rodaunu pri Dunaju, pokopan pa je v rodni Kamni Gorici.
