8. julija leta 1885 se je v Ludwigshafnu ob Renu rodil nemški univerzitetni profesor, sociolog, novinar, pisatelj in marksistični filozof Ernst Bloch. V svojih delih se je osredotočal na tezo, da je v humanističnem svetu, kjer ni zatiranja in izkoriščanja, še vedno možnost revolucije. Večina njegove filozofije temelji na njegovem najpomembnejšem delu Princip upanja (1938 – 47), ki ga je napisal v izgnanstvu. Bloch je bil judovskega porekla in je moral po prihodu nacistov na oblast pobegniti iz Nemčije.
Po koncu II. svetovne vojne se je vrnil v Nemško demokratično republiko, kjer je predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Leipzigu in leta 1955 dobil najvišjo državno nagrado Vzhodne Nemčije. Po izgradnji berlinskega zidu leta 1961 je deloval v Tübingenu v Zahodni Nemčiji, kjer je prejel mesto profesorja na Filozofski fakulteti. Poleg univerze v Tübingenu je dobitnik častnega doktorata pariške univerze Sorbonna in Univerze v Zagrebu. Umrl je 4. avgusta leta 1977 v Tübingenu, star 92 let.
Poleg že omenjenega Principa upanja je znan še po delih Duh Utopije (1918), Svoboda in red (1947) in Ateizem v Krščanstvu (1968).
Bloch v Berlinu leta 1956, FOTO Wikipeida
