Prvega oktobra leta 1889 so v Ljubljani ustanovili prvo slovensko banko, Mestno hranilnico Ljubljansko.
Bančništvo ima v Ljubljani izredno pestro in bogato zgodovino. Že plemiška rodbina Spanheim, ki je ustanovila Ljubljano, je imela v 13. stoletju v mestu ali pa na Ljubljanskem gradu lastno kovnico (lat. Leibac denari). Čeprav so že v antiki poznali bančne institucije, pa se je začela sodobna evropska zgodovina bančništva pisati v italijanskih mestnih državicah. Bančni posel izvira iz menjave kovancev na velikih mizah (it. banco), iz katerega so se razvile tudi druge bančne storitve.
Že leta 1299 je vojvoda Oton I. izdal privilegij za tovrstno banko v Ljubljani za brata Fea in Nikolaja de Janzolo iz Firenc. Iz leta 1301 je ohranjen najstarejši zapis kreditnega posla v mestu. Ob koncu 13. stoletja se pojavi znamenita bankirska družina Porgarjev iz Ljubljane, ki je poslovno sodelovala s knezi, oglejskim patriarhom, domačim plemstvom, Cerkvijo in z italijanskimi bankirji. Družba je v 14. stoletju propadla, namesto njih pa so v Ljubljano prišli Judje iz Čedada in Gorice, ki so nadaljevali banko za posojila na zastavo.
V času novega veka med 16. in 18. stoletjem se je vzdignil bogat sloj ljubljanskih trgovcev, ki se je ukvarjal s kreditnim poslovanjem in bančništvom ter bil na podlagi bogatenja in drugih zaslug celo poplemeniten. Konec 19. stoletja pa prinese tudi prvo slovensko banko, ko je z rednim poslovanjem pričela delovati Mestna hranilnica Ljubljanska 1. oktobra 1889 ob deveti uri v prostorih Magistrata (Dolničarjeva hiša).
Občinski svet Mestne občine Ljubljanske je že leta 1882 na prvi seji pod slovenskim županom Petru Grasselliju razpravljal predlog o ustanovitvi mestne hranilnice, ki ga je po dogovoru z Ivanom Hribarjem dal ljubljanski odvetnik dr. Alfonz Mosche. 11. septembra 1883 je mestni svet sprejel sklep o ustanovitvi slovenske hranilnice in potrdil hranilniška pravila. Ustanavljanju slovenski finančnih in gospodarskih družb pa so nasprotovali ljubljanski Nemci tudi zaradi konkuriranja nemški Kranjski hranilnici, zato se je postopek ustanavljanja hranilnice tudi zaradi političnih ovir vlekel kar šest let.
Že v prvih treh mesecih je hranilnica pridobila 828 varčevalcev in odobrila 167 posojil, do konca stoletja pa je število varčevalcev naraščalo tudi zaradi slovenskega bojkotom nemških trgovin in nemške Kranjske hranilnice. Mestna hranilnica je s posojili pomagala modernizirati mesto. Zrasle so nove hiše v Šiški, Mostah, Rožni dolini in na Galjevici, financirala je gradnjo elektrarne, plinarne, vodovoda, tramvaja, šol, cest in velikih stanovanjskih stavb ter del svojega dobička namenila kulturnim in dobrodelnim projektom.
Na pobudo župana Ivana Hribarja je po mednarodnem natečaju na današnji Čopovi ulici leta 1904 zrasla nova trinadstropna secesijska stavba. V pritličju so bili trgovski lokali, v prvem nadstropju poslovni prostori hranilnice, ostalo pa so bila stanovanja. Zgradbo je postavil ugledni sarajevski arhitekt Josip Vancaš, gradnjo pa je vodil Filip Supančič. Čelo francosko-belgijske različice art nouveauja fasade krasi grb mesta Ljubljane, osrednji del pa alegorična kipa, ki poosebljata trgovino ter obrt in industrijo, nad vhodom pa izstopa originalni nadstrešek iz stekla in kovanega železa v obliki razprtih cvetnih listov. Notranjost hranilnice krasi štukaturni okras, stropne in stenske poslikave ter jedkano steklo.
V imenitni stavbi je še vedno poslovalnica Nove ljubljanske banke, v letu 2021 pa je predvideno odprtje prvega slovenskega muzeja bančništva z imenom Bankarium, ki bo prikazovalo 200 letno zgodovino.
Mestna hranilnica Ljubljanska (FOTO: Danijel Osmanagić)
