29. september

1892-Odprtje ljubljanskega deželnega gledališča

29. septembra leta 1892 je potekala svečana otvoritev novega ljubljanskega deželnega gledališča. Danes v stavbi deluje Ljubljanska opera.

Prve gledališke igre potujočih italijanskih in nemških igralcev s o se odvijale na magistratu, deželni hiši in v zasebnih plemiških palačah. Gledališče so gojili tudi jezuiti, ki so na oder postavili tudi nekaj lastnih avtorskih del.  Leta 1756 so se kranjski deželni stanovi zaradi pomanjkanja primerne gledališke stavbe v mestu odločili za prezidavo enonadstropne jahalnice iz 17. stoletja v gledališče, načrte pa zaupali mojstru Candidu Zullianiju. Prezidava je stekla šele deset let kasneje pod nadzorstvom deželnega arhitekta Lovrenca Pragerja, ki je delo dokončal v pol leta. Tloris jahalnice so nadzidali z dvema nadstropjema in jo prekrili s štirikapno streho. Reprezentančna glavna fasada na Kongresni trg je bila po beneških vzorih poudarjena s trikotnim čelom, okrašenim s štukaturo ter altano nad vhodnim portalom. V notranjosti je bila osrednja veža z družabnima prostoroma (kazina s kavarno in igralnica z biljardom), prostor za gledalce in oder. Notranja konstrukcija, ki je bila v celoti lesena, je bila opremljena s 70 ložami v štirih etažah, hodniki, stopnišči in odrom. Deželno stanovsko gledališče je bilo potem večkrat prenovljeno in polepšano, v slovensko gledališko zgodovino pa se je vpisalo s prvo predstavo v slovenskem jeziku, ko je bila v revolucionarnem letu 1789 uprizorjena veseloigra Antona Tomaža Linharta Županova Micka. Februarja 1887 je izbruhnil požar, ki je požgal baročno gledališče. Pogorišče je odkupilo nemško filharmonično društvo in na njem postavilo današnjo stavbo po načrtu graškega arhitekta Adolfa Wagnerja in ljubljanskega stavbenika Vilijema Trea. Leto dni po katastrofalnem požaru se je deželni odbor vojvodine Kranjske odločil postaviti novo gledališče in sicer na stroške dežele Kranjske ter s prispevki ljubljanske mestne občine in Kranjske hranilnice. Za novo gledališče so izbrali zemljišče ob današnji Cankarjevi cesti, kjer so od sredine 19. stoletja znotraj pravokotnih karejev ulic rasle sodobne pravokotne meščanske stavbe po vzoru Dunaja. Načrt za stavbo sta narisala češka arhitekta Jan Vladimír Hráský in Anton Hruby po vzoru italijanske renesanse, ljubljanski gradbenik Gustav Tönnies pa jo je postavil. Tudi kamnoseška dela so pridobili domači obrtniki, nekaj zahtevnejših del pa tujci. Gledališka lepotica je bila zgrajena med letoma 1890 in 1892, stroški gradnje pa so dosegli 190.000 goldinarjev. Velikost gledališča je bila zasnovana za tisoč ljudi, v štirih nadstropjih pa je bilo razvrščenih 40 lož. Na otvoritvi 29. septembra 1892 je bila kot zadnja v seriji predstav uprizorjena Jurčičeva Veronika Deseniška – tragedijo v petih dejanjih, ki jo je pripravilo slovensko Dramatično društvo v režiji Ignacija Borštnika. Društvo je dobilo domovanje v novem gledališču, s tem pa so bili postavljeni tudi temelji prvega slovenskega poklicnega gledališča. Stavba je postala domovanje dramskih in opernih predstav. Opera je imela stalne dirigente, soliste in zbor, glasbeniki pa so bili najeti vojaški, od leta 1908 pa člani takrat ustanovljene Slovenske filharmonije. Po izgradnji Jubilejnega gledališča (današnja Drama) leta 1911, kamor se je preselilo nemško gledališče, so v njej potekale predvsem operne prireditve. Med prvo svetovno vojno je bilo tam kino Central, po njej pa so vajeti prevzeli Slovenci. Gledališki konzorcij je že v sezoni 1918/19 usposobil slovenske operne igralce, ki so izvajali francoske in italijanske opere, spomladi pa so se jim pridružili tudi baletniki. Danes v stavbi domuje Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana, prenovljeno poslopje po načrtu Jurija Kobeta s črnim prizidkom pa je bila slovesno odprta 10. decembra 2011.

Plakat s prve predstave Deželnega gledališča leta 1892 (FOTO: Wikipedia)

Ostali dogodki: