19. maja leta 1894 se je rodil ljubljanski arhivar, politik in časnikar Vladislav Fabjančič. Bil je član uredništva mesečnika Preporod, po katerem so slovenski pripadniki gibanja, ki so videli rešitev nacionalnega vprašanja v uničenju Avstro-Ogrske in ustanovitvi jugoslovanske države, dobili ime Preporodovci. Po končani ljubljanski gimnaziji je študiral na filozofski fakulteti na Dunaju, v Beogradu, Ženevi in Fribourgu, kjer je diplomiral. Med prvo svetovno vojno je bil prostovoljec v srbski vojski in ranjen v bitki na Ceru. Od leta 1915 je delal za Jugoslovanski odbor v Rimu, nato pa do konca vojne član srbskega dopisnega urada v Ženevi. Po koncu evropske morije je bil član jugoslovanske mirovne delegacije v Ženevi in Parizu v vlogi odposlanca pisarne za zasedeno ozemlje.
Fabjančič je bil ustanovni član Komunistične partije Jugoslavije, od leta 1920 urednik strankinega glasila Rdeči prapor in celo izvoljen za poslanca v skupščini. Po sprejetju zakona o zaščiti države je pobegnil v tujino, šele spomladi 1922 pa se je vrnil v Ljubljano in dokončno opustil politično udejstvovanje. Naslednje leto se je zaposlil kot tretji mestni arhivar na ljubljanskem magistratu, po pesnikih Aškercu in Župančiču, in tam ostal s prekinitvijo do upokojitve leta 1950. Za razstavo ob 120 letnici ustanovitvi Ilirskih provinc leta 1929 mu je francoska vlada podelila nagrado srebrno univerzitetno palmo. Fabjančič velja za izjemnega in plodovitega raziskovalca ljubljanske zgodovine. Napisal je temeljna dela o ljubljanskih sodnikih in županih, ki so izšli posthumno v štirih zvezkih, ter o ljubljanskih hišah in stanovalcih, ki ostaja v rokopisu Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
Vladislav Fabjanič (FOTO: Wikipedia Commons)
