6. januar

1929 – Razglasitev diktature kralja Aleksandra

Mlada država Kraljevina SHS, ki je nastala decembra 1918, je vse od začetka svojega obstoja imela vse prej kot stabilne družbenopolitične razmere. V svojem prvem desetletju so državljani morali štirikrat na volišča, saj je bil parlament kar štirikrat predčasno razpuščen. Srž problema, ki se je vlekel ves čas obstoja t. i. prve Jugoslavije, je bil narodno vprašanje in z njim povezana državna ureditev. Temeljni značilnosti Vidovdanske ustave, ki je bila sprejeta leta 1921, sta bili namreč jugoslovanski narodni unitarizem in državni centralizem. Strankam, ki so to podpirale, so se nasproti postavile stranke zbrane v avtonomistično-federalističnem taboru. V Sloveniji je bila glavna predstavnica slednjega Slovenska ljudska stranka kot daleč najmočnejša slovenska stranka, medtem ko so liberalci večinoma taktično zagovarjali centralizem. V političnem vrtincu preračunavanj so sicer nekatere stranke menjale strani in prilagajale stališča trenutni situaciji. Enako je veljalo na državni ravni, kar je ob raznih strankarskih igricah in nemogočih koalicijah delalo politično situacijo v državi konfuzno in nestabilno.

 Politična obračunavanja so vrhunec dosegla 20. junija 1928, ko je črnogorski poslanec NRS Puniša Račić streljal na poslance HSS in smrtno ranil Stjepana Radića, Pavleta Radića in Đura Basaričeka. Predsednik vlade je odstopil, kralj Aleksander I. Karađorđević pa je za rešitev krize med drugim možnost sestave vlade ponudil prvaku SLS Antonu Korošcu. Ta je postal prvi in edini nesrbski predsednik vlade, a je tudi on svojo vladno pustolovščino zaključil po le petih mesecih, 29. decembra 1928.

Nenehno krizo je kralj skušal tokrat rešiti na drugačen način in je 6. januarja 1929 izdal izšel manifest, ki je ugotavljal, da »med narodom in kraljem ne more biti več posrednika«. Razveljavil je vidovdansko ustavo, razpustil skupščino in stranke ter za mandatarja vlade, neposredno odgovorne njemu, imenoval generala Petra Živkovića. Obračunal je tudi z dvigajočimi se političnimi nasprotniki, kot so bili makedonski VMRO in hrvaški ustaši pod vodstvom Anta Pavelića, ki so zahtevali samostojnost Makedonije in Hrvaške, ter Komunistična partija Jugoslavije, ki je pozvala k oboroženemu uporu.

Oktobra 1929 je država dobila tudi novo ime, Kraljevina Jugoslavija, in novo razdelitev na devet banovin, imenovanih po rekah – Slovenija je bila združena v Dravski banovini. Kralj je uveden centralizem potrdil leta 1931 z oktroirano ustavo, s čimer je bilo uradno konec diktature, a je v resničnosti ostala v veljavi vse do smrti kralja Aleksandra v atentatu v Marseillu leta 1934. Z diktaturo se je neslavno končal komaj dobro desetletje razvijajoč demokratični parlamentarizem v državi po zahodnoevropskem zgledu.

Ostali dogodki: