30. oktobra leta 1961 je Sovjetska zveza testirala hidrogensko Carsko bombo (RDS-220 – kodno ime Ivan) na severnem delu arhipelaga Nova Zemlja v Arktičnem oceanu. To testiranje ostaja do današnjega dne najmočnejša eksplozija v človeški zgodovini. Pri nastanku bombe so sodelovali znani fiziki kot sta Julii Borisovič Khariton in Nobelov nagrajenec za mir Andrej Dmitrijevič Saharov.
Moč eksplozije, ki je ustrezala 50 milijonom ton TNT-ja, je zelo presegla najmočnejšo ameriško bombo z močjo »le« 15 milijonov ton TNT-ja. Sovjetski voditelj Nikita Hruščov je oznanil, da so hoteli znanstveniki preizkusiti bombo z močjo 100 megaton, a so jo zmanjšali, saj bi zaradi eksplozije v Moskvi popokala vsa okna. Sama bomba je bila težka 27 ton, dolga je bila osem metrov, njen obseg pa je meril dva metra. Bomba je bila odvržena z oddaljenosti 11 kilometrov, detonirala pa je štiri kilometre od zemlje. Eksplozija je ustvarila ognjeno kroglo premera 6,5 km, gobast oblak je segel 64 kilometrov visoko in se je razširil do 30-40 km.
Zaradi njene ogromne velikosti bomba ni bila primerna za vojne namene in je v prvi vrsti služila kot demonstracija sovjetske moči med hladno vojno. Neposredno po testiranju je 87 držav sveta zaprosilo Sovjetsko zvezo, da naj v prihodnosti več ne izvaja preizkuse »Carskih bomb«.
Ohišje Carske bombe v Ruskem muzeju jedrske oborožitve v Sarovu, FOTO Wikipedia
