5. aprila leta 1992 se je začelo obleganje Sarajeva, najdaljše obleganje katere izmed svetovnih prestolnic v sodobni vojaški zgodovini. Obleganje mesta je trajalo 1425 dni. V tem času je v mestu umrlo okoli 12.000 civilistov, od tega 1500 otrok, več kot 50.000 ljudi pa je bilo ranjenih. Populacija mesta se je zmanjšala na 63 odstotkov predvojnega prebivalstva. Vsak dan je na Sarajevo padlo povprečno 329 granat, največ jih je padlo 22. julija 1993, kar 3777. Bombardiranje je povzročilo ogromno škodo na stavbah in infrastrukturi. Okoli 35.000 objektov je bilo popolnoma uničenih.
5. aprila 1992 je BiH razglasila samostojnost, na isti dan so v mestu potekale množične protivojne demonstracije na katerih se je zbralo skoraj sto tisoč prebivalcev, ki so vzklikali parole bratstva in enotnosti ter pozivale k miru. Gruča ljudi se je pomikala proti parlamentu BiH-a, ko je nenadoma začel v množico ljudi streljati srbski ostrostrelec. Zaradi strelnih ran sta umrli dve protestnici, študentka medicine iz Dubrovnika Suada Dilberović in zaposlena v skupščini BIH Olga Sučić. Več ljudi je bilo ranjenih. Srbske paravojaške enote pa so napadle sarajevsko policijsko akademijo.
Dan kasneje so enote samooklicane Republike Srbske ter Srbije in Črne gore začele obstreljevati mesto, ki je bilo popolnoma obkoljeno vse do 29. februarja 1996, ko je bilo uradno konec obleganja Sarajeva. Čeprav se je vojna v BiH končala 14. decembra 1995 s podpisom Daytonskega sporazuma v Parizu, je obleganje trajalo še dva meseca. Projektil izstreljen s strani položajev Vojske RS-a 9. januarja 1996 je zadel tramvaj, ubil eno žensko in ranil še 19 ljudi.
5. april ima sicer v zgodovini Sarajeva tudi pozitiven pomen, saj so na ta dan leta 1945 prve enote 16. muslimanske narodnoosvobodilne udarne brigade začele osvobojevati mesto od nemških okupatorjev in kolaboratorskih enot NDH. Dan kasneje, 6. aprila, je bilo celotno mesto osvobojeno, točno štiri leta po začetku vojaških spopadov v Jugoslaviji v II. svetovni vojni.
