V mesecu februarju obeležujemo 30 let od konca sovjetske intervencije v Afganistanu, znane tudi kot sovjetsko-afganistanska vojna, ki se je odvijala v okviru afganistanske državljanske vojne. Vojna v Afganistanu je domačo javnost obrnila proti sovjetski administraciji in ZSSR finančno izčrpala, posledično pa je tudi pripomogla k razpadu Sovjetske zveze.
Aprila 1978 je DLPP (Demokratska ljudska partija Afganistana) s pomočjo Afganistanske armade uspešno izvedla revolucijo in usmrtila tedanjega predsednika Afganistana Mohammeda Daouda Khana. Novi predsednik Afganistana, ki je bil hkrati tudi premier in generalni sekretar DLPA, je postal Mohammed Taraki.
Po revoluciji so se začele številne reforme, večinoma podobne sovjetskemu modelu po oktobrski revoluciji leta 1917. Povezane so bile z zemljiško reformo, povečanjem pravic žensk in zmanjšanjem vpliva islamske verske skupnosti v Afganistanski družbi. Afganistanska družba, ki je bila zelo tradicionalna in religiozna, ni bila pripravljena na tako hitro uvedbo novih socialističnih vrednot, zato so se že sredi leta 1978 začeli prvi upori proti vladi v Kabulu.
Sovjetska zveza in Demokratska republika Afganistan sta decembra 1978 sklenili sporazum o sodelovanju in prijateljstvu. Moč Tarakija je začela upadati in septembra leta 1979 so ga ubili. Zamenjal ga je tedanji namestnik premierja Hafizullah Amin. Medtem se je v neposredni soseščini Afganistana februarja 1979 v Iranu zgodila islamska revolucija, s čimer je država dobila sovražno nastrojenega soseda, ki je z nenaklonjenostjo gledal na omenjene reforme.
Sovjetski pozivi po spremembi načina vladanja
Na začetku upora proti centralnim oblastem je Afganistanska vlada pozvala Moskvo, naj ji vojaško pomaga. Sprva je bila pomoč omejena na vojaške svetovalce in manjšo vojaško opremo. Sovjetsko vodstvo, predvsem vodilna politika Leonid Brežnjev in Aleksej Kosigin, je namreč nasprotovalo obsežnejšemu vpletanju, zato je Tarakija ter Amina raje opozarjalo, naj spremenita taktiko vladanja. Amin je med drugim po prevzemu oblasti usmrtil na tisoče političnih nasprotnikov, tudi številne iz lastne stranke.
Toda na drugi strani so uporniki dobivali pomoč iz Pakistana, Savdske Arabije, Velike Britanije, LP Kitajske, ZRN, Irana in seveda ZDA. Julija 1979 je ameriški predsednik Carter, odobril operacijo Cyclone, s katero se je začelo obdobje množičnega opremljanja afganistanskih mudžahedinov. Ko pa so 24. decembra 1979 prve enote Sovjetske armade prešle sovjetsko–afganistansko mejo, je svetovalec ameriške vlade Zbigniew Brezezinski zapisal predsedniku Carterju naslednje: »Sedaj imamo priložnost, da damo Sovjetski zvezi njen Vietnam«.
Intervencija Sovjetske zveze
27. decembra 1979 so vojaki sovjetske armade, preoblečeni v afganistanske vojake, izvedli operacijo, v kateri so zavzeli palačo, kjer je bival za Sovjetsko zvezo vse bolj nezanesljiv predsednik Amin. Afganistanski revolucionarni centralni komite je nato razglasil, da je bil Amin usmrčen zaradi zločinov. Sovjetsko intervencijo je od držav Varšavskega sporazuma obsodila le Romunija, glasno jo je podprla predvsem Kuba, medtem ko so države Neuvrščenih ostale neenotne. Vojaško pomoč vladi v Kabulu je od članic Varšavske zveze ponudila le Vzhodna Nemčija, Indija pa je pomagala s humanitarno pomočjo, predvsem ker je njen veliki regionalni rival Pakistan oboroževal mudžahedine in ostale upornike. Oblast v Afganistanu je prevzel Barak Karmal, ki je nato vladal do leta 1986.
Na začetku vojne je sovjetska vojska v Afganistanu štela okoli 1.800 tankov in 8.000 vojakov. V prvem obdobju vojne, od marca 1980 do marca 1985, je sovjetska armada izvedla devet ofenziv proti upornikom, vendar brez večjega uspeha. V tem času so bili generalni sekretarji KP SZ Leonid Brežnjev, Juri Andropov in Konstantin Černjenko. S prihodom na oblast republikanske administracije v ZDA, januarja 1981, se je močno povečala pomoč Washingtona afganistanskim mudžahedinom. ki je potekala predvsem preko Pakistana. Zaradi tega je imela sovjetska armada vse več izgub, zato je do leta 1985 povečala število svojih vojakov v Afganistanu na 108.000. V tem času se je na strani mudžahedinov boril tudi Osama bin Laden, ki je bil kasneje eden od ustanoviteljev teroristične skupine Al-Kaida.
11. marca 1985 je postal novi generalni sekretar KP SZ Mihail Gorbačo, s čimer označujemo začetek drugega obdobja vojne, ki je trajal do konca leta 1986. Že takrat se je v sovjetski družbi zaradi neuspešne operacije v Afganistanu čutilo nezadovoljstvo. Oktobra 1985 se je Gorbačov sestal s predsednikom Afganistana Barakom Karmalom in mu v pogovoru dejal, da je možnost zmage socializma v Afganistanu zelo majhna, zato naj poskuša najti kompromisno rešitev z uporniki. Z drugimi besedami, jasno mu je nakazal, da bo sovjetska armada v bližnji prihodnosti začela izvajati umik svojih enot iz te države. Prvi pokazatelj, da bodo Sovjeti zapustili Afganistan, je bilo usposabljanje afganistanske vojske za boj proti upornikom. S sovjetsko pomočjo je do leta 1986 armada Demokratične republike Afganistan štela približno 302.000 vojakov. Gorbačov je svojo odločitev o umiku iz Afganistana predstavil Politbiroju KP SZ 17. oktobra 1985, pri čemer ga je slednji podprl.
V zadnji fazi vojne (januar 1987 – februar 1989) sovjetska armada ni več izvajala ofenzivnih akcij proti mudžahedinom, ampak se je zadovoljila z obrambnimi akcijami proti upornikom, ki bi omogočile miren umik enot iz države. To odločitev je sovjetski javnosti sporočil Gorbačov 8. februarja 1986. Ker se je pri tem zavedal kompleksnosti afganistanske politične situacije in je želel, da bi tudi po sovjetskem odhodu iz države vlada v Kabulu ostala stabilna (tudi če ne bi bila prosovjetsko orientirana), je glasno izpostavljal skrb, da bi na oblast lahko prišli islamski skrajneži. A vsi njegovi pozivi neokonzervativni vladi v Washingtonu po prenehanju oboroževanja mudžahedinov so bili zavrnjeni oziroma nanje ni bilo odgovora. Gorbačov se je s tem opozorilom v tajnem pismu preko KGB obrnil celo neposredno na ameriškega predsednika Reagana, pri čemer ga je tudi pozval k skupni mediaciji velesil v konfliktu med afganistanskimi političnimi strankami.
Zadnje sovjetske enote so prečkale most miru 15. februarja 1989. DLRA pod vodstvom Mohammada Najibullaha, ki je zamenjal Kamrala novembra 1986, se je na oblasti obdržala do leta 1992. Po razpadu SZ je z ukazom novega ruskega predsednika Borisa Jelcina pomoč Kabulu dokončno usahnila. Še istega leta so nato mudžahedini zavzeli Kabul in vladali Afganistanu do leta 1996, ko so na oblast, po še eni državljanski vojni, prišli talibani. Slednji so se obdržali na oblasti vse do ameriške vojaške intervencije oktobra leta 2001, čeprav so do dandanes še vedno zelo aktivni in imajo pod nadzorom večje dele te hribovite centralno-azijske države.
Najbolj je trpelo civilno prebivalstvo
Mudžahedini so v desetih letih bojevanja izgubili med 75.000 in 90.000 mož, preko 70.000 jih je bilo ranjenih. V vojni je bilo ubitih tudi več sto pakistanskih vojakov, ki so se bojevali na strani upornikov, sovjetske enote pa so sestrelile nekaj pakistanskih letal in iranskih helikopterjev. V vojni je najbolj trpelo civilno prebivalstvo. Točnega števila žrtev je nemogoče ugotoviti, ocene pa se gibajo od pol milijona pa vse do dveh milijonov mrtvih ter več milijonov ranjenih. Državo je zapustilo pet milijonov Afganistancev, dva milijona je bilo notranje razseljenih.
Žrtve Sovjetske armade v Afganistanu
| Ubiti v boju | 13.136 |
| Preminuli izven bojev | 2.676 |
| Ranjeni v bojih | 23.258 |
| Ranjeni izven bojev | 3.559 |
| Travmatizirani/pohabljeni | 22.939 |
| *Afganistanski vojaki | cca 18.000 |
Materialne izgube Sovjetske armade v Afganistanu
| Letala | 118 |
| Helikopterji | 333 |
| Tanki | 147 |
| Artilerija in topovi | 433 |
| Oklepna vozila | 1.314 |
| Inženirska vozila | 510 |
| Kamioni in tovornjaki za nafto | 11.369 |
Intervencija obsojena na propad
Za zaključek naj poudarimo, da sovjetska armada dejansko ni imela velikih možnosti za uspeh v Afganistanu. Sovjeti so se borili za nekoga drugega in ne za sebe, ob dejstvu, da velika večina prebivalcev Afganistana ni želela socialistične republike. Nasprotnik je prav tako imel močno podporo ZDA, ki so afganistansko vojno smatrale za eno od prizorišč hladne vojne.
Pred vojno v Afganistanu je Sovjetska armada uživala ugled nepremagljive armade, kar pa se je z intervencijo sesulo kot hišica iz kart. Sovjetski vojaki med drugim niso bili vajeni pogojev bojevanja in katastrofalnih zdravstvenih ter higienskih razmer v Afganistanu. Pravzaprav je največ vojakov umrlo ravno zaradi različnih bolezni. Alkoholizmu, ki je bil že od nekdaj težava sovjetske armade, so se v Afganistanu pridružile še razne droge kot so marihuana, hašiš in opij. Poročila so navala, da je kar polovica vojakov redno uporabljala droge, predvsem tisti mlajši. Neuspeh v Afganistanski vojni ni bil ključen za razpad Sovjetske zveze, je pa zagotovo pripomogel k temu.
Literatura:
- Odom, William E.: The Collapse of the Soviet Military. Yale University Press, 1998.
- Sageman, Marc: Understanding Terror Networks. University of Pennsylvania Press, 2004.
- Fisk, Robert: The Great War for Civilizations: The Conquest of Middle East. London, 2005.
