Letos mineva 300 let, od kar se je 13. maja 1717 v dunajskem Hofburgu rodila Marija Terezija, ki je kar 40 let vladala velikem delu srednje Evrope in je korenito vplivala tudi na razvoj naših dežel. Pod Marijo Terezijo se je za Slovence začela moderna doba in z njo narodni preporod.
Marija Terezija je vodenje monarhije prevzela leta 1740 po smrti svojega očeta, cesarja Karla VI. Ta ni imel moških potomcev, zato je hčerki nasledstvo omogočil s posebnim odlokom o dedovanju, t. i. pragmatično sankcijo. Imela je titule nadvojvodinja Avstrije (1740), kraljica Ogrske (1741) in Češke (1743) ter je bila edina ženska vladarica habsburških dednih dežel. S cesarskim kronanjem svojega moža Franca I. Štefana (1745) pa je postala tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva.
Imela je šestnajst otrok
V zakonu z njim je rodila šestnajst otrok, pet fantov in enajst deklet. Kar deset hčerk je dobilo ime Marija. Najmlajša med njimi je bila Marija Antonija, bolj znana po francoskem imenu Marija Antoinetta, saj se je poročila z francoskim kraljem Ludvikom XVI.
Po smrti svojega moža imperatorja Franca I. je Marija Terezija zadnjih petnajst let vladala skupaj s svojim sinom Jožefom II. Posebej v zadnjih letih svojega življenja je vodstvo države dejansko vse bolj prevzemal njen sin.
V boj za dediščino
Tekom svoje vladavine se je Marija Terezija zapletla v več vojn. Njen glavni tekmec tekom vseh štirideset let vladanja je bil pruski kralj Friderik Veliki (Friderik II.). Že takoj po smrti njenega očeta Karla VI., se je namreč začela vojna za habsburško dediščino.
Prusi so menili, da bo mlada habsburška vladarica lahek plen in so od nje zahtevali Šlezijo. Friderik II. je Mariji Tereziji ponudil kompromis, da bo za del Šlezije branil njene pravice kot legalne habsburške vladarice, saj številni evropski vladarji tedaj niso sprejeli že omenjen pragmatične sankcije. Marija Terezija se je uprla tako ultimatom kot kompromisom in začela se je vojna, v kateri so nepričakovano podporo Mariji Tereziji dali Madžari in jo junija leta 1741 v Bratislavi okronali za cesarico Ogrske.
Na vojaškem področju so bile pruske enote v primerjavi s habsburškimi superiorne. Vojna za habsburško dediščino je trajala vse do leta 1748, ko je bila s pogodbo v Aix-la-Chapelleu Marija Terezija potrjena kot nadvojvodinja Avstrije in kraljica Ogrske, Prusija pa je pridobila nadzor nad Šlezijo.
Nenavadna zavezništva in razkosanje Poljske
Poleg vojne za habsburško dediščino se je vpletla tudi v sedemletno vojno (1756-1763), v kateri se je skupaj z Rusijo in Francijo povezala proti Veliki Britaniji, Prusiji in Portugalski. Precej prahu in negodovanja je na avstrijskem in francoskem dvoru sprožilo zavezništvo med tema starima rivaloma.
Pred koncem svojega življenja se je Marija Terezija vpletla še v vojno za bavarsko dediščino (1778), v kateri je od Prusije neuspešno skušala pridobiti nazaj Šlezijo v zameno za avstrijsko Nizozemsko. Vladarica je sodelovala je tudi v t.i. Prvi razdelitvi Poljske (1772), ko je skupaj z Rusijo in Prusijo dokončno uničila Poljko-Litvansko kneževino in za Habsburško monarhijo pridobila velik kos ozemlja na njenem severovzhodu.
Velika zagovornica reform
Marija Terezija se je v zgodovino zapisala kot velika reformatorka. Med drugim je uvedla obvezno šolstvo, pri čemer je zgled iskala predvsem pri tekmeci Prusiji. Friderik Veliki je na Dunaj poslal pruske svetovalce, ki bi Mariji Tereziji pomagali pri reformah, s čimer bi dokazal superiornost pruskega izobraževalnega sistema.
Spodbujala je tudi uvajanje novih kmetijskih kultur, na primer krompirja, kar je tesno povezano tudi z našimi deželami. Ko je nekoč prišla na obisk na Kranjsko, se je namreč čudila, kako malo se kmetje posvečajo gojenju krompirja, zato je 16. maja 1767 deželnim stanovom Kranjske poslala ukaz po njegovi obvezni gojitvi. Ta ukrep so leta 2008 v Šenčurju obeležili s postavitvijo spomenika krompirju in Mariji Tereziji.
Vojaški poraz je prinesel streznitev
Reformirala je davčno politiko in uvedla pomembne spremembe upravne ter pravne politike. Pomembna je bila tudi vojaška reforma. Po porazu v vojni za habsburško dediščino je opazila nujnost obsežnih sprememb v armadi. Skupaj z grofom Friedrichom Wilhelmom von Haugwitzom je reformirala vojaški sistem in vzpostavila vojsko s 108.000 možmi, ki je bila pod neposrednim nadzorom Dunaja.
Pomembna je bila še reforma verskih institucij. Čeprav je bila verna katoličanka, je zaradi luknje v državni blagajni zaprla številne samostane, ki niso prinašali dovolj koristi pri razvoju države. Zapiranje samostanov je nato še pospešil njen sin Jožef II., ki je bil eden redkih habsburških voditeljev, ki ni imel najboljših odnosov z močno katoliško Cerkvijo. V času »verske reforme« je bilo tako zaprtih približno dve tretjini samostanov, med njimi znameniti dominikanski samostan v Adergasu na Kranjskem.
Poštna znamka v spomin na Marijo Terezijo
Marija Terezija je umrla 29. novembra 1780 v cesarskem Hofburgu, kjer se je tudi rodila. Stara je bila 63 let. Tako kot večina habsburških vladarjev je pokopana v imperialni grobnici pod Kapucinsko cerkvijo na Dunaju.
Med Slovenci je vladarica veljala za priljubljeno. Med drugim je ustanavljala šole, kjer so se otroci učili osnov slovenščine, kar bi jim omogočilo lažje nadaljevanje šolanja. V Ljubljani je leta 1774 ustanovila študijsko knjižnico, podpirala pa je tudi slovensko umetnost, še posebej poezijo.
Ob jubileju in 300. obletnici njenega rojstva se po Avstriji in drugje vrstijo številni dogodki in prireditve. V Sloveniji bo med drugim junija potekal mednarodni simpozij o Mariji Tereziji, počastila pa jo je tudi Pošta Slovenije, ki je na dan njenega rojstva izdala jubilejno znamko z njeno podobo, ki jo je oblikovala Svetlana Milijaševič.
