Letos obeležujemo 70 let od spora Tito – Stalin, znan tudi kot Informbirojevski spor. Ta dogodek je pomembno vplival na nadaljnji ekonomsko-ideološko-politični razvoj Jugoslavije in na zunanjo politiko, ki sta jo vodila Tito in Jugoslavija vse do razpada države leta 1991.
Po II. svetovni vojni so na Zahodu Jugoslavijo imenovali »Soviet satelite number one«, torej najtesnejša sovjetska zaveznica. Čeprav je bil Tito zvest Sovjetski zvezi, se ni želel postaviti v enak položaj kot ostali voditelji v vzhodni Evropi, ki so bili med vojno v Moskvi, po njej pa jih je na oblast postavil Stalin in Rdeča armada. Tito je namreč Jugoslavijo osvobodil sam, skorajda brez pomoči Rdeče armade.
Razlogov za konflikt med državama je bilo več. Takoj po vojni je Sovjetska zveza protestirala pri Titu, zaradi njegove politike reševanja tržaškega vprašanja. Več o tem si lahko preberete v našem članku 70 let od priključitve Primorske in nastanka STO. Sovjetska zveza v tem času ni želela vstopiti v konflikt z zahodnimi silami, ki so takrat že posedovale jedrsko orožje. Arogantno obnašanje sovjetskih vojaških in gospodarskih svetovalcev, ki jih je Stalin poslal v Jugoslavijo, je prav tako ni pripomoglo k boljšim odnosom med bratskima partijama.
Titove ideje združevanja na Balkanu
Obenem so rasle tudi jugoslovanske zunanjepolitične ambicije. Tito je imel med II. svetovno vojno dobre odnose z albanskimi komunisti in po koncu vojne je želel Albanijo združiti z Jugoslavijo. Hkrati se je z Bolgarijo pogovarjal o ustanovitvi nekakšne balkanske konfederacije. Stalin je sprva podpiral idejo priključitve Albanije, ideja nastanka balkanske konfederacije pa mu ni bila prav nič všeč. Tito je bil popularen na balkanskem polotoku, a Stalin ni želel dopustiti, da Jugoslavija prevzame vodilno vlogo na področju, ki je bila v sovjetski interesni sferi.
Glavni razlog za konflikt med državama se najverjetneje skriva v jugoslovanski podpori grškim komunistom v grški državljanski vojni (1946-1949). Stalin je zaradi dogovora z britansko vlado, 10. februarja 1948, predlagal, da se preneha s podporo grškim komunistom. Kljub Stalinovem predlogu so se jugoslovanski voditelji 21. februarja 1948 sestali z vodjami Komunistične partije (KP) Grčije. Po nagovoru grških komunistov je bilo dogovorjeno, da se bo pomoč Jugoslavije grškim partizanom nadaljevala. Moskva se je na to odzvala s protestnim telegramom, a zdelo se je, da se nestrinjanje ne bo razvilo v resnejši spor med državama. Tako je še nekaj tednov pred sporom Moskva menila, da Jugoslavija stroji trdno ob Sovjetski zvezi in podpira njeno mednarodno politiko. Po takratni oceni Moskve je bila od vseh držav ljudske demokracije Jugoslavija najuspešnejša pri izgradnji socializma.
Spor, ki zmede svet
Poleti 1948, ko je bila nacionalizacija dokončana in vzpostavljen enopartijski sistem, ko je bil spor z Italijo okoli meja na vrhuncu in, ko je Jugoslavija preko bilateralnih pogodb utrdila svoje prijateljske povezave z državami ljudske demokracije, je sledil zgodovinski dogodek, ki je tedaj zmedel ves svet – vodstvo KP Sovjetske zveze (KPSZ) je napadlo KP Jugoslavije (KPJ). Pred resolucijo Informbiroja je Molotov 18. marca 1948 Titu poslal telegram, v katerem ga je obtožil sovražnega odnosa do Sovjetske zveze, sovjetska vlada pa je odpoklicala vojaške strokovnjake iz Jugoslavije. 27. marca 1948 je sledilo tajno pismo sovjetske partije jugoslovanski, v katerem je slednjo obtožila, da v Jugoslaviji vodi prikrito protisovjetsko politiko, spodbija znotraj partijsko demokracijo in je izdala marksistično-leninistično teorijo in prakso.
Na zasedanju Centralnega komiteja (CK) KPJ 12. aprila 1948 je jugoslovanska partija vse obtožbe zavrnila in jih označila za ideološko zastraševanje. Kot odgovor je Stalin v Bukarešti sklical zasedanje Informbiroja in 28. junija 1948 objavil, da KPJ ni več članica te organizacije ter pozval k odstavljanju vodilnih članov KPJ.
Resolucija Informbiroja z dne 28. junija 1948 je o razmerah v KPJ zapisala, da se kot posledica nastanka blokov začenja ostra polemika proti jugoslovanski poti v socializem. Za opis razmer v jugoslovanski partiji so uporabili ostre izraze kot so »nezdružljivo z marksizmom in leninizmom«, »oportunisti tipa Buharin«, »nastajanje stranke kulakov«, ponavljajo napake ruskih menjševikov«, »sramoten, čisto »turški« teroristični režim« ipd. Resolucija se konča v ostrem tonu:
»Po mnenju Informbiroja vse te napake v vodstvu KPJ temeljijo na nespornem dejstvu, da so v zadnjih 5-ih do 6-ih mesecih v vodstvu KPJ jasno prevladali prikriti nacionalistični elementi in da je vodstvo KPJ prelomilo s tradicijo jugoslovanske komunistične partije ter zašlo v nacionalistične vode.
Informbiro ne dvomi o tem, da je v Komunistični partiji Jugoslavije dovolj zdravih elementov, ki so zvesti marksizmu in leninizmu, mednarodnemu izročilu jugoslovanske komunistične partije in enotni socialistični fronti. Naloga teh zdravih sil v KPJ je, da svoje sedanje voditelje prisilijo, naj svoje napake odkrito in pošteno priznajo in popravijo, naj prelomijo z nacionalizmom, se vrnejo k internacionalizmu. Če tega sedanji voditelji KPJ niso spodobni, jih morajo odstraniti in ustanoviti novo mednarodno vodstvo KPJ. Informbiro ne dvomi o sposobnosti KP Jugoslavije, da izpolni to častno nalogo.«
Datum, nabit s simboliko
Stalin je datum 28. junij izbral premišljeno. Načeloma je vedno menil, da je pri reševanju katerikoli vojaškega in političnega vprašanja treba delovati ob nekih pomembnih zgodovinskih datumih in obletnicah. 28. junij je v zgodovini Srbov, ki so v Jugoslaviji bili najštevilčnejši narod, zelo pomemben. Na ta dan se praznuje pravoslavni praznik Vidov dan, leta 1389 so Srbi na Kosovskem polju izgubili pomembno bitko proti Osmanskem cesarstvu, 28. junija 1914 pa je bil izveden atentat na Franca Ferdinanda v Sarajevu.
V resoluciji se večkrat omenja tudi prisotnost nacionalizma v jugoslovanski partiji, s čimer je Stalin ciljal tako na Srbe kot tudi na ostale jugoslovanske narode. Da je bil nacionalizem prisoten v KPJ in kasneje ZKJ je postalo očitno že v času Titove vladavine, posebej pa po njegovi smrti, kar je posledično pripeljalo do krvavega razpada države.
Dan kasneje, 29. junija 1948, je CK KPJ z deklaracijo zavrnil vse obtožbe Informbiroja, pozval z normalizaciji odnosov in sovjetsko delegacijo povabil v Jugoslavijo, da kar sama preveri stanje na terenu. Kljub sporu med državama je jugoslovansko časopisje še mesece v pozitivni luči predstavljalo tako Sovjetsko zvezo kot njenega voditelja Stalina. Šele ko je bilo očitno, da se spora ne bo moglo rešiti, se je Jugoslavija obrnila na Zahod po pomoč.
V tujino proti Zahodu, doma na Goli otok
Jugoslovanske oblasti so leta 1949 odprle zapor na Golem otoku, kamor so pošiljali privržence Infrombiroja. Administrativno kaznovanih je bilo vse skupaj 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037. Večina kaznovanih je kazen prestajala na Golem otoku, nekateri pa tudi na Svetem Grguru, Ugljanu in drugih otokih in kaznilnicah (Bileća). Zapor so zaprli leta 1955 po zgladitvi spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.
Po sporu z Informbirojem, se je Jugoslavija znašla v zelo težkem položaju. Vzhodnoevropske države so proti Jugoslaviji uvedle gospodarske sankcije, sovjetske vojaške enote pa so bile na vseh jugoslovanskih vzhodnih mejah. Sankcije so Jugoslavijo zelo prizadele, saj je večina jugoslovanske trgovine potekala z državami vzhodne Evrope. Obenem je Jugoslavija povečala svoj vojaški proračun zaradi možne sovjetske vojaške intervencije. Zaradi vsega tega je trpelo tudi jugoslovansko kmetijstvo in obstajale so analize, ki so napovedovale možnost, da v Jugoslaviji pride do lakote.
Leta 1948 so se porodile prve zamisli povezovanja z Zahodom, obstajale so tudi možnosti, da bi Jugoslavija lahko dobila Marshallovo pomoč, a je ameriški državni sekretar George C. Marshall zavrnil vmešavanje ZDA v ta komunistični prepir. Dejansko so ZDA z velikim veseljem dočakale spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, saj je bil to prvi spor med državami s socialistično državno ureditvijo. Politika ZDA do Jugoslavije je v tem času dobila ime »keeping Tito afloat«, torej obdržati Tita na površini. S pošiljanjem omejene gospodarske pomoči, so ZDA želele Jugoslavijo obdržati izven sovjetske interesne sfere. Nov odnos z Zahodom je prekinil jugoslovansko politično izolacijo, preprečil lakoto in vzpostavil začetke trgovanja Jugoslavije z zahodnimi državami. Odnos, ki ga je Jugoslavija vzpostavila z Zahodom, je vplival na kasnejši razvoj delavskega samoupravljanja in politike neuvrščenosti in s tem na dokončni prelom s sovjetskim modelom socializma.
Smrt Stalina in normalizacija odnosov
Pomoč Zahoda se je nadaljevala tudi v 50. letih. Hkrati pa so zahodne sile pozorno opazovale normalizacijo odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ki se je začela po smrti Stalina. Predvsem so se bale, da se Jugoslavija ne bi vrnila v vzhodni blok. Nadaljevala se je ekonomska in vojaška pomoč s strani ZDA, Velike Britanije in Francije. Jugoslavija je v obdobju 1952-53 dobila 145 milijonov dolarjev, leto kasneje 79 milijonov dolarjev in v obdobju 1954-55 128 milijonov dolarjev.
5. marca leta 1953 je umrl sovjetski voditelj Josif Visarionovič Stalin, kar je pripeljalo do postopne normalizacije odnosov med državama in leta 1955 pomembnega obiska visoke sovjetske delegacije na čelu z Nikito Hruščovom, ki se je med drugim mudil tudi v Ljubljani. Državi in partiji sta takrat odnose formalno normalizirali, kljub temu pa so se ti vse do leta 1991, ko sta državi razpadli, ves čas spreminjali in doživljali vzpone in padce.
