Letos mineva 80 let od invazije sil osi na Jugoslavijo 6. aprila 1941. Vojna je državo pustila popolnoma opustošeno, politične in ideološke razlike pa celotno področje bivše skupne države čuti še danes.
Preden se posvetimo dogodkom v aprilu leta 1941 moramo pojasniti geopolitično stanje v Evropi in Jugoslaviji v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja. Po nastanku Kraljevine SHS, od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija, je bila njena glavna zaveznica Francija. To je bilo nadaljevanje zavezništva, ki sta ga Pariz in Beograd sklenila že v začetku 20. stoletja in se je v času I. svetovne vojne še poglobilo. Francija je bila glavna gospodarska partnerica in tudi glavna oskrbovalka jugoslovanske vojske. Po atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 v Marseillu se je jugoslovanska politika (in tudi javno mnenje), v kateri so dominirali predvsem srbski politiki, počasi začela preusmerjati proti Berlinu.
Jugoslovansko krmarjenje med Scilo in Karibdo
Na drugi strani Evrope se je španska državljanska vojna aprila 1939 končala z zmago generala Franca in njegov triumf, h kateremu sta dodobra pripomogli Nemčija in Italija, je okolici pokazal novo geopolitično stanje na starem kontinentu. Jugoslovanski politiki so poskušali krmariti med Scilo in Karibdo. Tako je, sicer anglofil, knez Pavle maja 1939 obiskal Italijo in potrdil dobre odnose med državama, ki so bili zaradi ozemelj, katere je po koncu I. svetovne vojne dobila Italija, bili dolga leta vse prej kot idealni. Le nekaj mesecev zatem je sledil podpis t. i. Protokola 5 med Jugoslavijo in Nemčijo, ki je poglobil gospodarsko sodelovanje med državama. Hkrati je Jugoslavijo spravil praktično v podrejen položaj nasproti Nemčije, saj je po protokolu zavezala, da bo Hitlerju izvozila velike količine bakra in svinca. Slabo leto kasneje je Jugoslavija tako kar 85 odstotkov svoje zunanje trgovine opravila z Nemčijo.
Jugoslaviji je resna nevarnost grozila tudi z zahoda. Mussolini je po neuspehih v vojni s Francijo in Veliko Britanijo v Egiptu, že le ta 1940 načrtoval napad na Jugoslavijo, a ga je od tega odvrnil Hitler, ki je želel nadalje ohraniti dobre ekonomske in politične odnose z Beogradom. Kljub vsemu napetemu dogajanju je Jugoslavija upala, da se v vojno ne bo vpletla. Knez Pavle je še vedno verjel v moč britanskega imperija, Francija pa je, vsaj med Srbi, še veljala za nepremagljivo na vojaškem področju. Spomladi 1940, ko so sile Wehrmachta vkorakale v Pariz, se je tako razmišljanje pokazalo kot popolnoma zgrešeno.
Jugoslavija v iskanju rešitve
Jugoslovanska politika se je zato obrnila na Turčijo, s pomočjo katere je navezala stike s Sovjetsko zvezo (SZ). Kljub temu da je SZ obstajala že od leta 1922, so bili ekonomski in diplomatski odnosi vzpostavljeni šele junija 1940. Srbska politika je bila namreč zelo protisovjetsko naravnana, saj je imela dobre odnose z nekdanjo carsko Rusijo in je po oktobrski revoluciji ter ruski državljanski vojni dala zavetje številnim prebivalcem, ki so nasprotovali novi socialistični oblasti. Vzpostavitev odnosov s Stalinom je zato presenetila številne, še posebej ker je sovjetski voditelj v srbski politiki in medijih pogosto označen kot antikrist.
Medtem se je trojni pakt začel širiti v bližini jugoslovanskih mej. Konec leta 1940 sta se mu pridružili Madžarska in Romunija, konec zime 1941 pa tudi Bolgarija. S tem si je Hitler želel zavarovati hrbet in vzpostaviti vojaška zavezništva pred napadom na Sovjetsko zvezo, ki je bil v polnem planu. Pred tem pa je moral obračunati le še z Grčijo. Tako se je vodja tretjega rajha 4. marca 1941 v Berghofu sestal s knezom Pavlom. Istočasno je potekala tudi britanska diplomatska ofenziva na jugoslovansko politiko, saj je London marca 1941 v Evropi praktično ostal brez zaveznikov. V tem »dvoboju« ponudb se je jugoslovanska politika odločila za nemško in 25. marca 1941 na Dunaju podpisala vstop v trojni pakt, kar dejansko ni predstavljalo posebnega presenečenja. Hitler je od vseh držav članic zavezništva prav Jugoslaviji zagotovil najbolj ugodne pogoje za pridružitev. Jugoslaviji po pogodbi tako ne bi bilo potrebno vstopiti v vojno proti Veliki Britaniji, v zameno pa bi dovolila tranzit nemškim vojaškim enotam proti Grčiji. Kot češnjico na torti je Hitler Jugoslaviji obljubil Solun, kar je del srbske politike navdušeno sprejel, saj je to mesto kot eno redkih uspelo odbiti osvajalske pohode carja Dušana v 14. stoletju. Vseeno pa stvari niso stekle tako gladko, kot se je zdelo nemškim in jugoslovanskim politikom za pogajalsko mizo.
Državni udar spremeni igro
27. marca leta 1941 se je v Jugoslaviji zgodil državni udar, ki je privedel do odstavitve vlade Cvetković-Maček. Z razglasitvijo Petra Karađorđevića za polnoletnega kralja Petra II. z vsemi pravicami so sestavili novo vlado narodne sloge, ki jo je vodil Dušan Simović. Državni udar je izvedla skupina prozahodno usmerjenih srbskih nacionalističnih oficirjev jugoslovanskega letalstva, ki so imeli podporo britanskih obveščevalnih služb. Velika Britanija je bila v tistem trenutku edina sila, ki se je še borila proti silam osi, zato si je prizadevala, da prepreči priključitev Jugoslavije trojnemu paktu. Demonstracije so postale znane pod sloganom »Bolje grob nego rob« in »Bolje rat neko pakt« (slov. Boljše grob kot suženj, Boljše vojna kot pakt). Komunistična partija Jugoslavije ni sodelovala pri izvedbi državnega udara, so se pa njeni podporniki množično pridružili protestom. Demonstracije je podprla tudi Sovjetska zveza, ki se je pripravljala na spopad z nacistično Nemčijo in je tako želela pridobiti čas za priprave na vojno.
Hitler je bil besen, državni udar je vzel kot osebno zamero in se še isti dan sestal z svojimi generali ter jim zaukazal, naj začnejo pripravljati vojaško operacijo, s katero bodo spomladi 1941 okupirali tako Jugoslavijo kot Grčijo. S tem se je odložil načrtovan napad na Sovjetsko zvezo, ki je dal Rdeči armadi nekaj zelo potrebnih tednov za modernizacijo vojaških sil, ki se je začela v tretji petletki. 1. aprila 1941 je jugoslovanska vojska začela načrtovati obrambno strategijo na svoji severni meji, obenem pa tudi pripravljati načrt o uporu v slučaju vojaške kapitulacije. Dan kasneje je vso nemško diplomatsko osebje zapustilo Beograd. Nova jugoslovanska vlada je zaprosila London za vojaško pomoč, čeprav je uradno še vedno trdila, da je država članica trojnega pakta. Ponovno so za vojaško zavezništvo zaprosili tudi Sovjetsko zvezo, ki pa ga je gladko odklonila in 6. aprila 1941 z Jugoslavijo sklenila le pakt o nenapadanju. Le nekaj ur kasneje se je že začela vojaška invazija.
Napad z vseh strani in začetek vojne v Jugoslaviji
Nemška vojska je brez vojne napovedi napadla Kraljevino Jugoslavijo. Bombniki so najprej poleteli nad vojaška letališča, nato pa se preusmerili na Beograd in ostala večja mesta, v katerih je bilo v napadih ubitih več tisoč ljudi. Temu je sledil kopenski napad iz smeri Avstrije (Nemčija si jo priključi marca 1938), Madžarske, Bolgarije in Romunije, kjer je bila nemška vojna nameščena od začetka zime 1940/41. Kopenskemu napadu sta se 11. aprila 1941 priključili še Italija, ki je začela prodirati v smeri Dalmacije, Like in Ljubljane ter Madžarska v smeri Slavonije, Baranje in Vojvodine. Romunija se kopenskemu napadu ni pridružila, je pa ob napadu 6. aprila artilerijsko obstreljevala jugoslovanske položaje s ciljem podpreti napredujočo nemško vojsko.
Medtem je tudi jugoslovanska vojska izvedla nekaj ofenzivnih akcijah proti državam članicam sil osi. Takoj po napadu 6. aprila je izvedla bombni napad na bolgarsko prestolnico Sofijo in v Albaniji sprožila obsežno ofenzivo proti italijanskim oboroženim silam. Sprva je bil napad uspešen, a je zaradi slabe koordinacije in po kolapsu jugoslovanskih oboroženih sil na drugih frontah hitro zastal. 12. aprila 1941 je bil zaseden Beograd. Dan prej je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska, že 8. aprila 1941 pa je nemški Wehrmacht zasedel Maribor. Poveljstvo jugoslovanske armade je 14. aprila prosilo za premirje. Dva dneva kasneje so jugoslovanski predstavniki prišli v Beograd in 17. aprila sta nekdanji zunanji minister Aleksandar Cincar-Marković in divizijski general Milojko Janković podpisala brezpogojno kapitulacijo, katera je začela veljati naslednji dan. 19. aprila so v Jugoslavijo vkorakale še enote bolgarske vojske.
Omejeno bojevanje je potekalo tudi na Jadranu, kjer so se enote jugoslovanske mornarice spopadle z italijanskimi silami. Ob prvotnem napadu je vojaško bazo v Kotorju s svojimi protiletalskimi topovi branila tudi križarka Ljubljana. Jugoslovanske pomorske sile vseeno niso uspele potopiti nobenih italijanskih križark, ob koncu spopadov pa so je bilo zaplenjenih nekaj jugoslovanskih križark in podmornic. Bojevanje med nemškimi in jugoslovanskimi silami je potekalo tudi na Donavi.
Napadu sil osi so med drugim poveljevali nemški generali Alexander Löhr, Maximilian von Weichs in italijanski general Alessandro Biroli. Skupaj z madžarsko armado so poveljevali vojaški sili, ki je štela skoraj pol milijona mož, več kot 1000 tankov in 1500 letal. Na drugi strani je jugoslovanska vojska skupaj z rezervisti štela okoli 700.000 mož, imela pa je tudi približno 200 tankov večinoma francoske izdelave ter 500 letal. V dvanajstih dnevih bojevanj so Nemčija, Madžarska in Italija izgubile 60 letal in približno 3500 mož, pri čemer so največ žrtev imeli Italijani. Jugoslovanske izgube so bile večje, umrlo je več tisoč vojakov in predvsem civilistov. Jugoslavija je v bojih izgubila 50 letal. Preko 350.000 vojakov je postalo vojnih ujetnikov. Del jugoslovanskega vojaškega letalstva se je uspel evakuirati do britanskih položajev v Egiptu. Enako sta naredila tudi jugoslovanska vlada in kralj Peter II., ki sta se kasneje nastanila v Londonu.
Kako hitra je bila v resnici kapitulacija?
Razlogov za hitro jugoslovansko kapitulacijo je zagotovo več. Eden je, da je bil nemški Wehrmacht spomladi 1941 na vrhuncu svoje moči in praktično od začetka vojne septembra 1939 ni poznal poraza. Tudi večje vojske od jugoslovanske so bile prisiljene kapitulirati zelo hitro, med drugim Poljska po petih, Francija pa po šestih tednih bojevanja. Še veliko hitreje je Hitler opravil z Dansko, Norveško, Belgijo in Nizozemsko. Ob napadu na Jugoslavijo pa je imel nemški vojaški stroj še podporo Italije, Madžarske, Bolgarije in Romunije, ki jih v začetku vojne ni imel. Obenem je bila jugoslovanska vojska v primerjavi z nemško zastarela, njene meje pa niso bile dovolj dobro utrjene.
Dejstvo pa je, da sile osi v nekaterih slučajih pri napredovanju sploh niso imele odpora. Številni Srbi za hitro kapitulacijo krivijo domače »petokolonaše«, predvsem Hrvate in v manjšem obsegu Slovence ter domačo nemško, italijansko in madžarsko skupnost, ki so nove oblasti v dobri meri tudi pozdravile. Sicer pretirano, a drži, da se ob srbski dominaciji v jugoslovanski politiki in vojski[1] marsikdo res ni bil pripravljen boriti za državo, v kateri so bili drugorazredni državljani in so jo prej dojemali kot Veliko Srbijo kot pa Jugoslavijo. Po koncu oboroženih spopadov je bilo jugoslovansko ozemlje razdeljeno med Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Bolgarijo, nastali pa sta še kolaboratorski državni tvorbi Neodvisna država Hrvaška (10. aprila 1941) in Srbska vlada Narodne rešitve. Slovensko etnično ozemlje je bilo razdeljeno med nemškega, italijanskega in madžarskega okupatorja, delček pa je dobila tudi NDH.
[1] Podatki se nekoliko razlikujejo, nekateri govorijo o 161 srbskih generalih od skupno 165, medtem ko drugi med 167 generali navajajo 150 Srbov, 9 Slovencev in 8 Hrvatov.