Mineva 80 let od nemškega napada na Poljsko 1. septembra 1939, ki je sprožil II. svetovno vojno.
Sredi meseca avgusta leta 1939 je sovjetska obveščevalna služba NKVD prišla do informacij, da namerava Hitler napasti Poljsko v roku nekaj tednov. Nemčija se je medtem že aprila 1939 umaknila iz dogovora o nenapadanju s Poljsko. Kremelj se je po dani informaciji obrnil na Varšavo, pri čemer je Stalin ponudil, da na nemško-poljsko mejo postavi milijon vojakov Rdeče armade in 5000 tankov, ki bi zagotovili obrambo države v slučaju nemškega napada. Poljska je po posvetovanju s Francozi načrt Moskve zavrnila in do 25. avgusta 1939 zaključila obrambne sporazume z Londonom in Parizom, s katerima bi Velika Britanija in Francija zagotavljali varnost Poljske.
Pakt Molotov-Ribbentrop
Moskva se po negativnem odgovoru iz Varšave, obrnila na Berlin in 23. avgusta 1939 podpisala pakt o nenapadanju s svojim največjim sovražnikom. Pakt znan tudi kot Molotov-Ribbentrop je vključeval tudi skrivni amandma, ki je določal, da se Sovjetska zveza pridruži napadu na Poljsko, takoj ko bo podpisano premirje z Japonsko v Aziji.
31. avgusta 1939 so nemški vojaki preoblečeni v Poljake inscenirali incident v mestu Gliewitz, v katerem so napadli nemško radijsko postajo. Dogodek je Hitler izkoristil in izdal ukazal za napad na Poljsko, ki se je začel 1. septembra 1939. V operaciji je sodelovalo več kot 2700 tankov in okoli 2300 letal Luftwaffea, ki so že v prvih dneh vojne napadla vsa večja poljska mesta. Operaciji sta poveljevala feldmaršala Fedor von Bock in Gerd von Rundstedt, ki sta imela na voljo milijon in pol vojakov Wehrmachta. V napadu na Poljsko je s 50.000 vojaki sodelovala tudi kvizlinška Slovaška republika, ki je razglasila neodvisnost marca 1939 ob dokončnem uničenju Čehoslovaške države. Poljska vojska se je branila z milijon vojaki, ki so imeli na voljo 400 tankov in preko 200 letal. Ironično je Poljska še manj kot leto dni pred začetkom nemške invazije sodelovala s Hitlerjem pri uničenju Čehoslovaške in si oktobra 1938 priključila približno 900 km² njenega ozemlja vključno z mestom Český Těšín. Velika Britanija in Francija sta nekaj dni po nemškemu napadu na Poljsko Berlinu napovedala vojno in Evropa se je po manj kot 21 letih spet znašla v vojni grozovitih razmer.
Padec Varšave in umik vlade
Nekaj dni po invaziji na Poljsko sta se poljska vlada in generalštab umaknila iz Varšave ter se napotila proti romunski meji, ki so jo dosegli 13. septembra. Medtem je nemška vojska napredovala in je zavzela do 12. septembra vso ozemlje zahodno od reke Vitsule, razen obkrožene Varšave. Priprave na njeno zavzetje so stekle 8. septembra, prestolnica pa je padla čez 20 dni. Zadnje poljske enote so položile orožje 5. oktobra. Poljska vlada je bila evakuirana v London. Enako se je zgodilo z delom vojske, ki je nato sodelovala v bojih proti silam osi do konca vojne, vključno z bitko za Britanijo, v kateri so sodelovali številni poljski piloti ter v operacijah zavzetja Italije.
Zadnji žebelj v krsto zabije Rdeča armada
17. septembra je z vzhoda na Poljsko vkorakala še sovjetska Rdeča armada. Poljska armada je bila popolnoma presenečena, saj je bil v veljavi sporazum o nenapadanju med Poljsko in Sovjetsko zvezo. Večina levičarskih in komunističnih partij, ki so delovale v okviru Kominterne je bila presenečena nad odločitvijo in akcijo Kremlja. Sovjetski in ukrajinski politik ter sekretar Kominterne Dmitry Manuilsky je sklical sestanek vseh predstavnikov komunističnih partij, ki so bili navzoči v Moskvi.
Na srečanju, ki se ga je udeležil tudi Tito, je Manuilsky obrazložil sovjetski dogovor z Nemci in dodal, da gre za politično zadevo in taktiko dolgoročnega boja proti nacizmu, kar pa ne bi smelo biti ovira ostalim partijam, da nadaljujejo z napadi na fašizem. Sovjetska zveza (beloruska in ukrajinska SSR) si je priključila vzhodni del Poljske, dele bivšega ruskega cesarstva, ki jih je Poljska okupirala po koncu I. svetovne vojne v času državljanske vojne v Rusiji ter Litvi dodelila dele tedanje Poljske, naseljene z Litovci, vključno s sedanjim glavnim mestom Vilno.
Velike poljske izgube
Hitlerjeva septembrska invazija na Poljsko je bil taktično velik uspeh. V samo petih tednih so bili izpolnjeni vsi vojaški cilji, poljska država pa je nehala obstajati. Nemške izgube so bile nizke. Okoli 20.000 tisoč vojakov je bilo ubitih ali pogrešanih, še okoli 30.000 tisoč jih je bilo zajetih. Izgubili so nekaj več kot 200 tankov in približno 250 letal. Poljske izgube so bile veliko višje. Okoli 200.000 vojakov je bilo ubitih ali pogrešanih, skoraj 700.000 so jih zajeli Nemci. Izgubili so okoli 130 tankov in preko 300 letal. V vojaških operacijah je umrlo tudi na tisoče civilistov, posebej med letalskim bombardiranjem Varšave.
A številke so male v primerjavi s tem, kar je sledilo v naslednjih več kot pet let trajajoči nemški okupaciji. Okoli šest milijonov prebivalcev je izgubilo življenje, od tega polovica Judov in Romov. Številna koncentracijska taborišča so bila ustanovljena na ozemlju okupirane Poljske, med najbolj znanimi so Auschwitz-Birkenau, Sobibor, Majdanek, Treblinka in Belzec. Poljska je imela po odstotku prebivalstva največ žrtev (21 %) med vsemi državami v II. svetovni vojni. Sledita ji Sovjetska zveza in Jugoslavija. Rdeča in poljska ljudska armada (del poljske armade, ki se je v vojni bojeval na strani Sovjetov) so januarja 1945 začeli operacijo za osvoboditev države in Poljska je bila do spomladi 1945 osvobojena nacistične vladavine.