Letos obeležujemo 70 let od priključitve Primorske Sloveniji, ta obletnica pa sovpada tudi z datumom nastanka Svobodnega Tržaškega ozemlja (STO), sicer formalno neodvisne države, ki pa je od leta 1947–1954 delovala pod upraviteljstvom Združenih narodov.
Pred začetkom I. svetovne vojne je bilo celotno območje Primorske, vključno z Trstom, v okviru avstro-ogrske monarhije. Čeprav je bila Italija ob izbruhu vojne leta 1914 članica Centralnih sil (v formalnem zavezništvu z Nemčijo in Avstro-Ogrsko), se je Rim odločil razglasiti nevtralnost in ni napovedal vojne državam članicam Antante.
Aprila 1915 so predstavniki Antantnih sil z Italijo podpisali tajni sporazum, s katerim so Rimu obljubili številne teritorije (večinoma poseljene z Slovenci in Hrvati) Avstro-Ogrske, če bo Italija napovedala vojno Centralnim silam. Italija je to storila le mesec dni kasneje.
Po koncu vojne, porazu Centralnih sil in razpadu Avstro-Ogrske je Italija z rapalsko pogodbo (1920) dobila približno tretjino ozemlja današnje Slovenije, Istro in številne otoke v Jadranskem morju, nekaj let kasneje pa še Reko. Kljub temu, da je večina prebivalstva govorila hrvaško, slovensko, nemško ali furlansko, se je, še posebej po prihodu Mussolinija na oblast (1922), v regiji začela močna italijanizacija. Prav zaradi tega se je veliko ljudi iz regije izselilo v Kraljevino SHS in Avstrijo.
Posebno mesto Trsta v ravnovesju med Zahodom in Vzhodom
Ozemlje v bližini Tržaškega zaliva je tudi v času II. svetovne vojne veljalo za problematično v odnosih med zavezniki na Zahodu in Vzhodu. Velika Britanija in ZDA niso želele, da bi Trst pripadel Jugoslaviji, saj so se bale, da bi tako lahko Sovjetska zveza dobila neposreden izhod na Jadransko morje, v pristanišču pa zasidrala svoje bojne ladje in podmornice. V zadnjih dveh letih vojne so zato zavezniki močno bombardirali Trst in tržaško pristanišče praktično popolnoma uničili.
Po tem ko so na II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu jugoslovanski voditelji sprejeli sklep o priključitvi t..i. Slovenskega primorja, Istre in Trsta k Jugoslaviji, je Churchill napovedal, da bodo zavezniki okupirali vso ozemlje, ki ga je obvladovala Italija pred začetkom vojne. Tedaj se je dejansko začel boj kdo bo prej vkorakal v Trst.
Jugoslovanska vojska osvobodi Trst
Jugoslovanska armada in leve politične skupine v Trstu (slovenski, hrvaški in italijanski antifašisti) so 28. aprila 1945 začeli z napadom na nemške, ustaške in domobranske enote v mestu ter ga osvobodili 3. maja. Kljub temu da je Jugoslovanska armada prišla v mesto pred britanskimi in novozelandskimi četami, so Zahodni zavezniki zahtevali od Tita, da umakne svoje čete iz Trsta.
Zahtevam se je v duhu politike interesnih sfer priključila tudi Sovjetska zveza in to navkljub siceršnji naklonjenosti Jugoslaviji. Že v maju so pritisnili na Tita, da je ta omilil zahteve do upravljanja mesta in jugoslovansko armado 16. maja povlekel z zahodnega brega Soče. Nekaj dni kasneje je Jugoslavija pristala na ustanovitev Zavezniške vojaške uprave v kriznem območju.
Tito mora popustiti
Po tednih krize in grozeče vojaške konfrontacije, so 9. junija 1945 podpisali Beograjski sporazum, s katerim se je Jugoslovanska armada umaknila zahodno od Morganove črte – razmejitvena linija, ki jo določi ameriški poveljnik Morgan po prihodu zahodnih zaveznikov v Trst. S tem sporazumom pa je Jugoslovanska armada vseeno obdržala vojaški kontingent v okviru Zavezniške vojaške uprave.
Z omenjenim sporazumom se je končalo prvo obdobje tržaške krize, v katerem je obstajala velika možnost vojaške konfrontacije. Nekateri zgodovinarji to krizo imenujejo tudi kot prvo žarišče hladne vojne med Zahodom in Vzhodom.
Diplomacija prevzame vodilno vlogo
Kmalu (20. junij 1945) je sledil devinski sporazum med zavezniki in Jugoslavijo. Ta sporazum je uveljavil izraz Julijska krajina. Jeseni so se v Londonu začela pogajanja o usodi Trsta. Velike sile niso uspele doseči nobenega konkretnega dogovora. Zahodne sile so se strinjale le v tem, da Jugoslavija mesta ne sme dobiti. Dejansko je bila meja v rokah štirih velikih sil (Francija, Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija).
Te štiri države so tudi ustanovile komisijo za določitev meje na etnični osnovi. Aprila 1946 je komisija dokončala svoje delo, pri čemer vse štiri države pridejo do drugačnih zaključkov. ZDA so želele, da meja ostane ista kot leta 1941, s čimer se je strinjala tudi Velika Britanija, s to razliko, da bi majhen del italijanskega ozemlja pripadel Jugoslaviji. Sovjetska zveza je na drugi strani predlagala potek meje zahodno od Vidma. Obveljal je kompromisni francoski predlog.
Na obeh straneh meje sta ostali enako močni narodni manjšini, pri čemer niso ločevali med slovensko in hrvaško manjšino. Italija je dobila Beneško Slovenijo, Gorico in Kanalsko dolino, Jugoslavija pa ozemlje vzhodno od Morganove črte. S podpisom pariške mirovne pogodbe je Jugoslavija pridobila ozemlje velikosti 7000 km2 s skoraj pol milijona prebivalci. Ker je Gorica ostala na drugi strani meje v Italiji, so še isto leto brigadirji iz vse nekdanje Jugoslavije začeli graditi novo mesto ob meji – Novo Gorico. Takratni predsednik slovenske vlade Miha Marinko je na znamenitem zborovanju na Lijaku 21. septembra 1947 za gradnjo mesta zagotovil kar milijardo takratnih dinarjev. Hkrati pa je nastalo tudi Svobodno tržaško ozemlje.
Svobodno tržaško ozemlje (STO)
Svobodno tržaško ozemlje so razdelili v dve coni. Bujski in koprski okraj sta prišla v cono B, ki jo je upravljala jugoslovanska armada, Trst z okolico pa je postal del cone A pod upravo britanskih časnikov. Uradna jezika v okviru STO sta bila slovenščina in italijanščina, v coni B še hrvaščina. STO ni nikoli zares delovalo kot enotna država, kljub temu pa je izdajalo svoj denar in poštne znamke ter je bilo zastopano v Organizaciji Združenih narodov v New Yorku. Neprestano se je zapletalo tudi pri izbiri mednarodnega guvernerja, o katerem se velike sile le stežka dogovorile.
Po nastanku Svobodnega Tržaškega ozemlja sta ZDA in Velika Britanija močno pritiskali na Jugoslavijo in podpirali italijanske teritorialne aspiracije. Vlade ZDA, Velike Britanije in Francije so tako 20. marca 1948, so brez soglasja Jugoslavije, izdale tripartitno (Londonsko) deklaracijo, s katero bi se naj celotno Svobodno Tržaško ozemlje priključilo Italiji.
Spet rožljanje z orožjem
Po sporu Jugoslavije z Informbirojem in predvsem Sovjetsko zvezo poleti 1948 se je pritisk Zahoda na Jugoslavijo začel zmanjševati in ZDA so predlagale, da se problem Trsta reši z dialogom med Italijo in Jugoslavijo. Slednja je tedaj za ZDA postala še posebej »zanimiva«, saj ji je ustrezal jugoslovanski spor z državami socialističnega bloka.
Svobodno Tržaško ozemlje je Združenim narodom in zaveznikom (ZDA so glavni finančni podpornik Organizacije Združenih narodov) sčasoma postajalo vse večje finančno breme, zato so se odločili, da leta 1953 začnejo s postopnim umikom. Italija je na umik zahodnih zaveznikov reagirala tako, da je poslala vojaške enote na mejo z Jugoslavijo. Tito je odgovoril z mobilizacijo enot z vse države, ki jih je skupaj s stotinami tankov napotil proti Italiji, kar bi skorajda privedlo do vojaške konfrontacije.
Londonski sporazum in slovenski uradni izhod na morje
S pomočjo mediacije ZDA so se vojaške enote obeh držav naposled le umaknile iz bližine STO. Leta 1954 je prišlo do dogovora, da se cona B in delček cone A priključi Jugoslaviji, večina cone A na čelu s Trstom pa pripade Italiji. S Spomenico o soglasju iz oktobra 1954, t. i. londonski sporazum ali londonski memorandum, je STO tudi dejansko prenehalo obstajati. V pogodbi so bile zagotovljene pravice manjšin na obeh straneh meje. Dokončno je bila meja med državama potrjena leta 1975 z Osimskimi sporazumi.
Z ukinitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja je Ljudska Republika Slovenija tudi uradno dobila izhod na morje, istega leta pa so na tedanjem Trgu revolucije, današnjem Kongresnem trgu, postavili spomenik sidro. Spomenik sporoča, da so Slovenci pomorski narod in spominja na priključitev Primorske k matični domovini.
