V Habsburških deželah so Romi prisotni že od konca 14. stoletja, na Slovenskem pa zagotovo od 15. stoletja. Romska skupnost torej na naših tleh prebiva že več kot 500 let.
Romi so v Evropi in tudi pri nas prisotni vse od srednjega veka. Obstaja teorija, po kateri so bili Romi ena od indijskih kast, ki je bila zadolžena za zabavljanje. Romsko glasbo je predvsem cenil madžarski skladatelj Ferenc Liszt, ki je po njegovem mnenju uspešno združevala čisto muzikalnost in globoko čustvenost. Mogoče je prav zaradi tega izražen njihov talent za ukvarjanje z glasbo, ki ga s seboj nosijo še v 21. stoletje.
Romi naj bi se na Balkanu naselili že v 12. stoletju, medtem ko jih prvi dokumenti omenjajo šele v prvi polovici 14. stoletja, ko je Rome na področju današnje Grčije opisal irski frančiškan Symon Semeonis. V Habsburških deželah so bili prisotni že od konca 14. stoletja, na Slovenskem pa zagotovo od 15. stoletja. Dokument iz leta 1440 priča o romski prisotnosti v Nemčiji, v 16. stoletju jih najdemo tudi že v Britaniji in na Švedskem.
Perzijska sekta dala ime Cigan
V preteklosti smo za Rome uporabljali ime Cigani. V času Bizantinskega cesarstva so tvorili zatirano kasto, nekateri pa so jih zamenjevali s pripadniki perzijske sekte magov in vedeževalcev, ki so prišli v Grčijo v 8. stoletju (αθίγγανος – Athiganos – nedotakljivi). Iz tega imena izvirajo tudi imena zanje v slovanski jezikih Cigan, Cingan, Cygan, Cyhan itd.
Na kongresu v Londonu leta 1971 so se predstavniki Ciganov iz celega sveta, odločili za novo ime Rom, v množini Roma. Gre za besedo, ki izvira iz romskega jezika in pomeni »človek«, »moški« oziroma v množini »ljudje«. Obstajajo pa skupine, ki ne govorijo romski jezik in zato to ime zavračajo. Slovenski Sinti, ki so leta 2004 ustanovili svoje društvo, zase obe imeni (Romi in Cigani) odločno zavračajo.
Slovenski opis iz 19. stoletja
Med prvimi opisi Romov v slovenščini naj navedemo zapis župnika in prevajalca Lavoslava Gorenjca – Podgoričana (12.11.1840 – 19.2.1886) v Letopisu Matice slovenske leta 1872, ki je med popotovanjem po Britanskem otočju nekaj dni preživel med tamkajšnjimi Romi. Avtor je navedel, da so raztreseni po celem svetu, a pravzaprav nikjer doma ter navrgel nekaj njihovih značilnosti: »nenavadno zgrajeni, telesna zavaljenost, črnih očij, čaralni žar, pravilna, če prav neprijazna krasota na obrazi, zelo zagorela koža, kakor krokar – tako črni kodri, zamolklo petije, ki se razzgublja mej skalami i grmovijem, ponosna hoja, dostojna i svobodna, pa v teh capah, malomarnost i sovraštvo, ki ga goje do vsakojakega dela na tem božijem sveti«.[1] Kot vidimo je romski videz igral zelo pomembno vlogo, še posebej njihova barva polti. V 19. stoletju so menili, da barva polti odraža stopnjo civiliziranosti posameznih ljudstev. Tako naj bi bila primitivna ljudstva temnopolta, pripadniki bolj civiliziranih ljudstev pa naj bi bili bolj podobni Evropejcem. Ker pa so bili med Romi tudi svetlolasi in modrooki, so nekateri to imeli za dokaz, da kradejo otroke, spet drugi, da prihaja do slabitve čistosti njihove krvi.
Gorenjec je dodobra opisal tudi romske ženske, natančneje vedeževalke in njihovo prilagodljivost strankam pri svojem delu. Vedeževalke so namreč te delile v tri starostne skupine, »katerih prva je posvečena ljubezni, druga čestilakomnosti, tretja pa skoposti« ter temu prilagajale svoje prerokbe.[2] Podgoričan je pohvalil tudi romski talent za glasbo: »kakor čaralne sence lazijo od kraja do kraja, tako se te pesni razlegajo od veka do veka, – od skale do skale, kakor neznane domovine žalostni odmev. V Carigradu ciganke, lepe ciganke po karavanah godo na različne stroje; čaralna igra na gosli je ogrskih ciganov ponos. Teh zagorelih godcev druščine so hvalno raztaknjene po vseh velikih mestih v Evropi, toda njih pevska umeteljnost jim največ imenitnega, pesebnega dobička daje v Ruskej. V Moskvi ciganske koncerte poslušajo po gledališčih i plemenitašem po salonih; ljubeznjivi glas marsikatere ciganice je tu uže bil izvor vse njene poznejše sreče. Grofica Tolstojeva, znamenitega moskovskega mogotca soproga, ta je bila ciganka po rodu«.[3]
Romi so se v preteklosti pogosto pojavljali v slovenskem ljudskem pripovedništvu in pesništvu. V zbirki Karla Štreklja Slovenske narodne pesmi, ki so izšle v 16 zvezkih od leta 1895 do 1923, lahko tako najdemo številne pravljice, v katerih se pojavljajo Romi. Prvo pravljico, v kateri se omenjajo, je že okoli leta 1860 zapisal Matevž Ravnikar Poženčan, približno petnajst let kasneje se Romi pojavljajo tudi v pravljici Jožeta Bercerja. Poglejmo si dva primera omenjenih pravljic.
V pravljici Kraljevi sin »cegan« nastopa skozi celo pripoved. Gre za zgodbo o nezakonskemu kraljevemu sinu, ki se, ko odraste, odpravi po svetu. Na poti sreča »cegana« in skupaj nadaljujeta pot. Ko prideta do vodnjaka, se vanj spusti prvi kraljevi sin in ko se napije ga »cegan« noče potegniti navzgor. Kraljevič mu mora obljubiti da bo kralju rekel, da je on kraljevi sin, zase pa mora reči da je njegov hlapec.
V zgodbi Od Wedeža se cigan pojavi le v delu zgodbe. Gre za Povedko o lažnem vedežu. Ta naj bi škofu povedal, kje so njegovi konji, ki jih pogrešajo. Po spletu okoliščin vedež res pripelje škofa do konj. Bili so privezani ob nekem drevesu v hosti, videli pa so stran bežati cigana, ki jih je ukradel.
V zgodbah je mogoče opazovati predstave, ki so jih ljudje imeli o Ciganih. Razberemo lahko karakterne oznake, ki so večinoma negativne, saj jih označujejo za lažnivce, tatove in osebe, ki drugim želijo smrt. Zanimivo je tudi da se Cigani v zgodbah ne pojavljajo vedno v povezavi s podobami in lastnostmi, ki jim jih pogosto pripisujemo. Da so bili brusači, godci, plesalci, ženske pa predvsem prerokovalke s posebnimi magičnimi sposobnostmi. Prav tako se ne pojavljajo v poklicih, ki so jih dejansko opravljali, npr. kovači, kramarji ali glasbeniki.
Romi na Slovenskem v 20. in 21. stoletju
V sodobnem času največ Romov živi na Dolenjskem, Prekmurju in na Štajerskem. V večjih mestnih središčih, predvsem v Ljubljani in Mariboru, živijo priseljeni Romi, ki so se v zadnjih dveh desetletjih priselili iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Na prvem popisu prebivalstva po II. svetovni vojni, leta 1953, najdemo v Sloveniji 1663 Romov. Osem let kasneje le 158, nato pa število narašča. Leta 1971 je v Sloveniji bilo 977 Romov, leta 1981 1435, leta 1991 pa 2293. V postjugoslovanskem popisu prebivalstva leta 2002 najdemo približno 3000 Romov.
Po razglasitvi neodvisnosti so se v Sloveniji organizirala mnoga romska društva. Večina imajo svoj sedež na Štajerskem in v Prekmurju. Povezana so v Zvezo romske skupnosti Slovenije Umbrella (Dežnik). V Ljubljani deluje Romski informacijski center (RIC). Vodja je Haris Tahirović, Rom s poreklom iz BiH. RIC se razvija v informacijsko, socialno, izobraževalno in kulturno središče za potrebe romske skupnosti v Ljubljani. Komunicira z Mestno občino Ljubljana in drugimi javnimi institucijami, sodeluje pa tudi z vsemi drugimi akterji, ki se ukvarjajo z romsko tematiko. Imajo tudi svoj radio Anglunipe.
Romi so znani predvsem po svoji glasbi. Večina se jih z njo v Sloveniji ukvarja amatersko. Obstajajo pa seveda izjeme. Profesionalizacija romske glasbe v Sloveniji je omejena na skupini Šukar in Amala, ki sta dovolj tržno zanimivi oz. dovolj »naši« (Šukar) ali »eksotični« (Imer Brizani – Traja kot Rom s Kosova), da brez težav vstopata v dominantno kulturno sfero. To sta skupini z odmevnimi celovečernimi samostojnimi koncerti v Cankarjevem domu v Ljubljani tudi večkrat dokazali.
Radio Študent je leta 2002 svoj eter ponudil Romom, ki so tedaj kot marginalizirana skupina v Sloveniji dobili možnost avtonomnega oblikovanja lastne oddaje. Poleg omenjenega radia sta v Sloveniji še dve radijski oddaji za Rome, in sicer na radio postajah v Murski Soboti in Novem Mestu. Po besedah tedanjega urednika Radia Študent, Petra Barbariča, je bil namen romske oddaje na njihovem radiu odpiranje poti Romom v nacionalne medije. Zato je iskal visoko izobraženega romskega aktivista, ki bi želel postati radijski voditelj in na ta način prispevati k afirmaciji romske skupnosti v Sloveniji. Ni ga našel. Razlog naj bi bil v tem, da izobraženi ljubljanski Romi, ki se jim je uspelo dvigniti po »družbeni lestvici«, ne želijo izpostavljati svoje poreklo in ga po večini tajijo. Tako za svoje etnično poreklo navajajo makedonsko, bosansko, srbsko, turško, albansko idr.
Od leta 2007 na Radiu Slovenija obstaja oddaja Mengere droma (Naše poti), ki jo pripravljajo romski novinarji. Sodelavci oddaje Naše poti so do zdaj ustvarili stotine ur programa in več deset koncertov romske glasbe. Na RTV Slovenija vsake dva tedna lahko gledamo tudi oddajo posvečeno Romom Kaj govoriš? = So vakeres?.
_________________________________
[1] Gorenjec, Lavoslav: Ciganije v Angleškej, str. 193. V: Letopis Matice slovenske za 1871. Ljubljana: Matica sloenska, str. 193-221 (dalje Gorenjec: Ciganije).
[2] Prav tam, str. 205.
[3] Prav tam, str. 218.
Literatura:
- Zakaj pri nas žive Cigani in ne Romi: narativne podobe Ciganov/Romov (ur. Božidar Jezernik). Ljubljana: Filozofska fakulteta UL, 2006)
