15. aprila 1811 je cesar Napoleon z organičnim dekretom pretrgal kontinuiteto s staro avstrijsko ureditvijo in v Ilirske province vpeljal novo upravno razdelitev. Dekret o cerkveni, civilni in sodni organiziranosti, s katerim je Ilirske province tesneje povezal s Parizom, je razdelil na šest civilnih in eno vojaško pokrajino (Koroška z vzhodno Tirolsko, Kranjska, Istra, Dalmacija, Hrvaška, Dubrovnik in Vojna Krajina), te pa na distrikte, kantone (sodni okraji), občine. Z njim so odpravili osebno odvisnost od zemljiških gospodov.
Ilirske province z glavnim mestom Ljubljana je Napoleon s posebnim dekretom ustanovil že 14. oktobra 1809 (nova država znotraj cesarstva). Vanje je bila vključena približno polovica s Slovenci poseljenega ozemlja: Goriška, Trst, avstrijska Istra, Kranjska in zahodna polovica Koroške. Ozemlje Ilirskih provinc je Avstriji v mednarodnopravnem smislu pripadlo šele 9. junija 1815 po sklepu Dunajskega kongresa.
FOTO: Odkritje spomenika Ilirskim provincam v Ljubljani (Wikimedia commons)
