Marca smo obeležili stoletnico nastanka Labinske republike, ki jo štejemo za prvi organiziran upor proti fašizmu.
V času socialistične Jugoslavije so mediji in zgodovinopisje posvečali veliko pozornosti uporu rudarjev na »Labinštini«, ki se je zgodil v marcu in aprilu leta 1921. Predsednik Josip Broz Tito je ob petdeseti obletnici upora (1971) obiskal Labin in Istro ter svečano odprl termoelektrarno Plomin 1. Na Labinsko republiko ni pozabila niti jugoslovanska kinematografija in leta 1985 je nastal film Rdeči in črni. Stoletje pozneje so časi drugačni in razen nekaj člankov na manj znanih portalih s področja bivše Jugoslavije ter dokumentarnem filmu predvajanem na HRT v poznih večernih urah, ni bilo zaslediti nobenih posebnih državnih proslav ali obeleževanj tega pomembnega dogodka.
Londonski sporazum
Pred začetkom I. svetovne vojne je bilo področje Istre del Avstro-Ogrske. Po manj kot letu vojne, leta 1915, se je Italija s tajnim Londonskim sporazumom pridružila silam antante (Rusija, Velika Britanija, Francija), ki so ji za nagrado in v slučaju zmage v vojni obljubile obsežna območja Avstro-Ogrske. Pogodba naj bi ostala skrivnost, a so jo boljševiki po oktobrski revoluciji v Rusiji skupaj z dogovorom Sykes-Picot razkrili in predstavili svetu.
Ker je habsburška država po stoletjih obstoja novembra 1918 sama propadla, dejansko ni prišlo do omenjene mirovne pogodbe in odvzema ozemelj Avstro-Ogrski, je pa po njej vseeno italijanska vojska začela zasedati dele nekdanje habsburške države, ki so bili večinoma naseljene s slovanskim življem, med drugim tudi Istro. Velika Britanija in Francija nista izpolnili obljub Italiji, dane v Londonu 1915, kar je še podžgalo italijanski nacionalizem a in fašizem. Zahtevali so nagrado za vse žrtve, ki jih je Italija imela v vojni.
Rapalska pogodba
Po dolgotrajnih pogajanjih sta Kraljevini SHS in Italija novembra 1920 podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija v primerjavi z ozemljem pred I. svetovno vojno pridobila obsežna ozemlja, med drugim velik del Notranjske, del Gorenjske, Istro, številne otoke v Dalmaciji, mesto Zadar, leta 1924 pa tudi Reko. S to pogodbo je skoraj pol milijona Jugoslovanov pa tudi preko 25.000 nemško govorečih in nekaj tisoč Madžarov postalo italijanskih državljanov. Na ozemlju, ki ga je pridobila Italija je živelo okoli 350.000 Italijanov, okoli 15.000 Italijanov pa so po Rapalski pogodbi postali državljani Kraljevine SHS.
Že pred podpisom uradne pogodbe so italijanske nacionalistične in fašistične milice začele izvajati teror nad (predvsem) slovanskim prebivalstvom na področjih, kjer je bila nameščena italijanska vojska in de facto uprava. Najbolj znan je požig Narodnega doma v Trstu julija 1920, v istem času pa so bili napadeni tudi drugi slovanski kulturni domovi in organizacije po celotni Istri. Začelo se je poitalijančevanje v Istri in Dalmaciji na tipičen kolonialističen način. Napadi se niso končali na narodnem in kulturnem področju, ampak se nadaljevali na ekonomskem.
Fašisti napadejo rudniške sindikaliste
Takoj po podpisu Rapalske pogodbe so rudarji v Labinu dobili odlok o manjših plačah in daljšem delavniku, medtem ko so se delovni pogoji iz meseca v mesec slabšali. Navdihnjeni z dogodki v Rusiji in oktobrski revoluciji so se rudarji v Isti in Labinu začeli organizirati in povezovati z ostalimi interesnimi skupinami, s katerimi so si delili svetovne nazore. A še pred kakršnokoli resno akcijo so jih prehiteli Mussolinijevi fašisti, ki so februarja 1921 zasedli in zažgali delavski odbor v Trstu ter napadli predstavnike sindikata rudnika Raša. 1. marca 1921 so fašisti pretepli in potem še aretirali sindikalista Giovannija (Ivana) Pipana. Že naslednji dan so se rudarji, približno 600, odločili za štrajk.
Ustanovitev komune in Rdeče garde
Kmalu se jim je pridružilo še 2000 rudarjev, novice o dogodkih pa so se razširile po Labinu in velikem delu Istre. Rudarji so dobili dodatno podporo s prihodom kmetov in ostalih podobno mislečih prebivalcev, kar je vodilo v ustanovitev Rdeče garde, ki je bila zadolžena za vzpostavitev reda v istrskih rudnikih in okolici. Organizirali so tudi organe oblasti in 7. marca 1921 razglasili republiko s sloganom »Kova je naša« (Rudnik je naš). Komuno je upravljal sindikalist Giovanni Pipan, rdečo gardo pa je vodil Francesco da Gioz.
Upor je imel veliko podporo t. i. Rdečega barona Giovannija Tonettija, plemiča iz Benetk, ki je imel svojo palačo v Plominu, nedaleč od Labina. Bil je aktiven udeleženec socialističnega gibanja in se je pridružil Labinski republiki. Podprla jih je tudi vplivna italijanska socialistka in feministka Giuseppina Martinucci. Kmalu so obnovili in še povečali proizvodnjo v rudnikih in izboljšali delovne pogoje.
Oblast vojaško posreduje
Italijanske oblasti, čeprav fašisti še tedaj niso bili niti na oblasti, niso bile pripravljene na sindikalna pogajanja s predstavniki samoupravne komune. V začetku aprila so rudarjem predale ultimat o predaji, ki so ga uporniki zavrnili. 7. aprila se je začel napad italijanskih enot, preko 1000 vojakov, mornarjev in karabinjerjev, ki so napadle po kopnem in z morja z dvema bojnima ladjama. Slabo oboroženi rudarji in kmetje, številni neusposobljeni za boj z regularnimi enotami policije, vojske in mornarice, niso imeli realnih možnosti, zato so hitro kapitulirali.
V bitki, ki so se zgodila v labinskem predmestju Štrmac so umrli rudarji Franjo Margan, Maksimilian Ortar in Adalbert Sykora. Več desetin rudarjev je bilo poslanih v rovinjski zapor, kje sta zaradi posledic pretepanja umrla še dva rudarja. 52 rudarjev je bilo poslano na sodišče v Pulju, kjer so bili obtoženi okupacije rudnika in vzpostavitve sovjetskega režima ter zoperstavljanje legalnim oblastem. Na koncu so bili vsi oproščeni in izpuščeni. Razlogov za to je bilo več. Imeli so dobre odvetnike, sodilo se jim je po starih zakonih iz Avstro-Ogrske, v prid pa jim je šla tudi sestava sodišč, ki še niso v popolnosti podlegla naraščajočem fašističnem gibanju.
Internacionalistični duh upora
Rudarji sicer niso uspeli v svojem uporu proti oblastem, so pa s svojimi dejanji opozorili na naraščajoč porast fašizma in katastrofalne razmere, v katerih so delali ne le oni, temveč tudi števili drugi delavci in kmetje. Kljub zadušitvi upora je nasprotovanje italijanskim oblastem ostalo. Ilegalna komunistična partija Italije je ostala aktivna v regiji in v svoje vrste novačila predvsem ljudi, ki so delali v rudnikih, kjer so se s časom razmere nekoliko izboljšale, ter v času II. svetovne vojne formirala 1. partizansko avtohtono četo, ki je pripravljena dočakala kapitulacijo Italije septembra 1943.
V uporu v Labinski republiki pa niso sodelovali samo komunisti, ampak tudi številne druge skupine, ki so bile izkoriščane in podjarmljene. Vseeno so bili simboli republike komunistični, kar je vidno iz zastave republike, ki je bila prevzeta iz Rusije in boljševiškega gibanja. V uporu rudarjev so sodelovali predstavniki osmih narodov (Hrvati, Slovenci, Italijani, Slovaki, Nemci, Poljaki, Madžari in Čehi) in le-ta je imel pravi internacionalistični duh.
Po koncu upora je večina upornikov sprva ostala na področju Labina in Istre, do selitev je nato prišlo po letu 1922, ko se z uradnim vzponom fašistov na oblast začne največji teror. Sindikalist Giovanni Pipan je emigriral v ZDA, kjer je vodil sindikat taksistov in pekov, dokler ni postal žrtev atentata mafije. Mnogi slovanski člani komunistične partije so se preseli v Kraljevino SHS, kjer pa so bili pogoji za delovanje podobni kot v Italiji.
Prvi opozorilni signali pred fašističnem terorjem
Za zaključek naj dodamo, da uporniški rudarji sprva niso imeli namere vzpostaviti republike ali nekakšne neodvisne države. Želeli so le pogoje dela, ki so jih že imeli pod Habsburžani (boljše plače, krajši delovni čas…), in opozoriti na fašistični teror, ki se je širil po celotni Istri kot so bili npr. napadi na otroke v Strunjanu in upor v Marezigah maja 1921. Izraz republika se je uveljavil predvsem zaradi italijanskega tiska, ki je za dogajanje uporabljal besedne zveze kot so »La Republica Rossa« (Rdeča republika), »San Marino comunista« (Komunistični San Marino), »Comuna parigina istriana« (Istrska pariška komuna) ipd. Sam izraz Labinska republika pa se je v jugoslovanskem zgodovinopisju razširil iz Slovenije in ga je nato prevzela celotna nekdanja skupna država. Upor rudarjev in Labinska republika sta zelo pomemben del istrske identitete, saj je bila Istra prva, ki je občutila moč in grozote fašizma. Posledično bi morali biti dogodki iz leta 1921 del kolektivnega spomina in identitete tudi Hrvaške in Slovenije oziroma vseh ljudi, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom.
