Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani bo govorila o osebnostih, ki s svojim delom so ali še vedno vplivajo na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat je na vrsti Maks Fabiani.
Maks Fabiani je bil arhitekt in urbanist rojen 29. aprila 1865 v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu (Avstrijska monarhija). Bil je otrok iz premožne furlanske družine. Čeprav ga Slovenci radi štejemo za svojega, je njegov oče bil Furlan, mati pa Tržačanka z tirolskimi koreninami. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval realko v Ljubljani.
Svetovalec Franca Ferdinanda in Hitlerjev učitelj
Na Dunaju je študiral arhitekturo, kjer se je izkazal s svojim znanjem ter doktoratom. Bil je eden najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije, inovator v arhitekturi na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Bil je profesor na dunajski tehnični univerzi, umetnostni svetovalec habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda.
Mnoge njegove palače stojijo na Dunaju, verjetno pa je njegovo najbolj znano delo na Dunaju predstavlja palača Urania (1909 – 1910). V intervjuju za revijo La Nazione, ki je bil objavljen leta 1966, je izjavil, da je pred prvo svetovno vojno v njegovem ateljeju na Dunaju delal Adolf Hitler, ki ga je odpustil zaradi premajhne nadarjenosti in nezavzetosti pri delu.
Popotresna obnova Ljubljane
Po ljubljanskem potresu, leta 1895 je Fabiani izdelal nov urbanistični načrt za Ljubljano. Na podlagi tega načrta je nastalo današnje mestno središče med Masarykovo, Njegoševo, Roško, Karlovško in parkom Tivoli. Bil je avtor regulacijskega načrta popotresne Ljubljane in pomembnih vzorčnih stavb: Krisperjeva in Bambergova hiša ob Miklošičevi, Slovenski trg pri Sodni palači, Hribarjeva hiša na Ajdovščini in palača Mladika (1907) na Prešernovi cesti.
Mladika je do okupacije služila kot dekliški licej, nato pa kot vojaška bolnišnica. Sedaj je v stavbi Ministrstvo za zunanje zadeve. Prešernovo cesto so uredili po Fabianijevih načrtih po potresu kot del krožne ceste okrog tedanjega mesta.
Z Dunaja na rodni Kras
Leta 1917 je v 53. letu starosti odšel z Dunaja, kjer je zapustil univerzitetno kariero, mednarodno slavo, velemestne udobnosti in osebni ugled. Vrnil se je na Kras, da bi pomagal pri prenovi Posočja, Goriške in Krasa.
V Štanjelu je Fabiani načrtoval praktično vse, kar je bilo zgrajenega med obema vojnama. Nekateri načrti za Štanjel so v tistem času predstavljali konceptualne novosti na področju evropske arhitekture. V obnovljenem štanjelskem gradu je Fabiani uredil občinski urad, osnovno šolo, zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano ter občinsko skladišče.
Umrl je leta 1962 v Gorici. Danes je po Fabianiju poimenovana Fabianijeva ulica v ljubljanskem Savskem naselju. Leta 2012 so po Fabijaniju poimenovali dvonivojski most, ki povezuje Njegoševo in Roško cesto v Ljubljani. Štiri leta kasneje, pa je prav na Roški cesti Fabijani dobil še svoj kip, ki ga je izdelal slovenski in bosansko-hercegovski kipar in risar, Mirsad Begić.
