Baška grapa v prvi svetovni vojni

Zapuščeni italijanski topovi. Vir: Wikipedia.

Zapuščeni italijanski topovi. Vir: Wikipedia.

Letos obeležujemo stoletnico 12. soške ofenzive in »čudeža pri Kobaridu«, ko so združene nemške in avstro-ogrske čete premagale italijansko armado ter premaknile frontno črto globoko proti zahodu. V naslednjem članku pa se bomo posvetili dogajanju v Baški grapi v času I. svetovne vojne.

28. junija leta 1914 je Gavrilo Princip v Sarajevu umoril avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Točno mesec dni kasneje so se začeli spopadi med Avstro-Ogrsko in Srbijo, nemalo zatem so se v spopad vključile ostale evropske sile in začela se je I. svetovna vojna.

Pred tragičnimi dogodki v Sarajevu, je bila Italija formalno del Centralnih sil (skupaj z Avstro-Ogrsko in Nemčijo), a je ob začetku spopadov na Balkanu, razglasila nevtralnost in se ni vključila v boj proti silam Antante. Kot odgovor na italijansko »izdajstvo«, se je v monarhiji začelo utrjevanje jugozahodne meje. Župnijske kronike v Selški kroniki so zabeležile: »Od poletja 1914 so hodili moški iz Selške doline delat utrdbe v Podbrdo, kjer so imeli že skopane strelske jarke. V visokem snegu so Bosanci gradili utrdbe proti podbrški strani. Županstva bi jih morala oskrbeti z vprežno živino, pa zaradi snega niso mogli čez.« Strelske jarke so pozimi 1914-15 izdelovali tudi na Petrovem Brdu, pod Sušo, v Baški dolini pri Grahovem, na Šentviški gori. Ob bohinjski progi so izvedli posodobitve in razširitve objektov. Vojni obvezniki so dobivali prve pozive v vojsko.

Italija napove vojno Avstro-Ogrski

26. aprila 1915 je Italija z Londonskim sporazumom prestopila na stran Antante in 23. maja 1915 Avstro-Ogrski napovedala vojno. Čeprav so se slovenski vojaki v okviru avstro-ogrske vojske že bojevali na balkanski in vzhodni fronti, je s tem vojna prišla tudi na slovenski etnični prostor.

Avstro-ogrska vojska, ki se je že bojevala na dveh frontah, je bila primorana prerazporediti svoje sile. Zaradi pomanjkanja vojaške sile je premaknila obrambno črto na meji z Italijo proti vzhodu v gore, kjer je bil teren za obrambo pred proti številčno močnejši italijanski armadi primernejši. Tako se je odprla soška fronta.

Avstro-ogrski vojski bojevanje na treh frontah zagotovo ni ustrezalo, a italijanska vojna napoved jih ni presenetila, nasprotno, pojavilo se je celo nekakšno navdušenje, saj je vojna pomenila dokončen spopad z glavno regionalno tekmico.

Dvanajsta soška bitka. Vir: Slovenec, 29.10.1917.

Dvanajsta soška bitka. Vir: Slovenec, 29.10.1917.

Baška grapa – zaledje soške fronte

Vojna je občutno spremenila vsakdanji utrip Baške grape, ki je postala središče dogajanja v zaledju tik za bojno črto. Vojne razmere so omejile prej živahno gibanje prebivalstva, ki je moralo za ta namen pri političnih, policijskih ali vojaških oblasteh pridobiti potrebne listine. Npr. Soričani so za pot v Podbrdo potrebovali legitimacijo.

Ob reki Bači, ob železniških postajah in na skritih travnatih zajedah so zrasla številna naselja zalednih enot, skladišča vojnega materiala, pekarne, pralnice, klavnice, mehanične delavnice, orožarne, poljske bolnice. Prva večja poljska bolnišnica za bojiščem je bila v nekdanji lesni tovarni v Klavžah, manjše so postavili v Podbrdu, med Podbrdom in Hudajužno na Koritnici, med Grahovim ob Bači in Knežo.

Skozi Baško grapo tudi Erwin Rommel

Največji premiki vojske skozi Baško grapo so potekali med 18. in 23. majem 1915, ko se je iz vagonov med Podbrdom in Mostom na Soči izkrcala 50. pehotna divizija, in 21. oktobra 1917, ko je po treh dneh izključno nočnega pešačenja v hudem dežju iz Kranja preko Petrovega Brda in Podbrda prišel na Knežo wurtemberški gorski bataljon. Z njim je pripešačil tudi tedaj 26-letni poročnik Erwin Rommel.

Na Kneži in v Podmelcu sta bili nastanjeni poveljstvi avstrijskega XV. korpusa in 50. pehotne divizije, katerih vojska je bila razporejena od Tolmina do Krna. Leta 1917 se je poveljstvo XV. korpusa zaradi nenehnega obstreljevanja umaknilo v hotel Črna prst v Hudajužno in na Grahovo ob Bači.

Vsakdanjost so izpolnjevali številni ruski in italijanski vojni ujetniki. Soško fronto je z dvornim vlakom večkrat obiskal zadnji avstro-ogrski cesar Karel I. Znano je, da je v aprilu 1917 pozdravil postrojene vojake na železniški postaji v Podmelcu.

Bohinjska proga – glavno oskrbovalno okno

Zadnji potniški vlak je peljal skozi Baško grapo 25. maja 1915. Po začetku bojevanja je je proga postala najpomembnejša oskrbovalna pot avstro-ogrske armade na soški fronti. Noč in dan je bila močno zastražena. Do poletja 1916 je bila podnevi prevozna do Podmelca, ponoči še do Mosta na Soči, nato zaradi bližine fronte le še do Grahovega ob Bači ali celo do Hudajužne. Preostali del proge je ležal neposredno ob prvi bojni črti in je bil neprevozen.

Zemljevid 12. soške fronte. Vir: Wikipedia.

Zemljevid 12. soške fronte. Vir: Wikipedia.

Cel vojni čas sta glavni gorski lokomotivi kkStB 180 in kkStB 80 dan za dnem dovažali vojaški material in sveže čete, z bojišča pa odvažali ranjence in vojaške enote, poslane na rehabilitacijo v zaledje. Leta 1915 so po železnici prevažali tudi begunce iz zbirnega mesta na Mostu na Soči v razne begunske centre.

Avstro-ogrska armada je uporabljala tudi druge oskrbovalne poti v Baški grapi. Najbolj znane so: dvojna žičnica od Grahovega in Podmelca prek Šentviške gore do Trebuše prek Čepovana do Ajdovščine, manjša žičnica Hudajužna – Cerkno, cestna povezava Selška dolina – Podbrdo – Bača pri Modreju, cesta Podmelec – Ljubinj preko Huma. Za vožnjo cestnih vozil so preuredili tudi polovico bohinjskega predora. Leta 1916 so ruski ujetniki začeli z izgradnjo ceste Grahovo ob Bači – Bukovo – Reka, a je do konca vojne niso dokončali.

Žrtve v Baški grapi

Da bi otežili oskrbovanje vojakov na fronti, je italijansko letalstvo vojaške objekte v Baški grapi večkrat bombardiralo. Prvi italijanska letala so brnela nad Poreznom že 12. junija 1915. Letalske bombe so povzročile precej požarov. Znan je požar v Trtniku 14. avgusta 1917, ko je zgorelo sedem hiš.

V Baški grapi je v dveh in pol letih bojevanja življenje izgubilo več kot 200 ljudi. Od tega je bilo 192 vojaških in 25 civilnih žrtev. Z uspešno ofenzivo Centralnih sil v oktobru in novembru 1917 je bojevanje v neposredni bližini Baške grape prenehalo. Tako se je kljub pomanjkanju, vsaj za eno leto, življenje prebivalcev Baške grape deloma normaliziralo.

Vojaška pokopališča v Baški grapi

Na vojaških in civilnih pokopališčih v Baški grapi je bilo pokopanih 1670 avstro-ogrskih in 42 nemških vojakov, 33 italijanskih in 50 ruskih vojnih ujetnikov ter 15 neznanih vojakov.

Pokopališča: Podbrdo – staro pokopališče, Podbrdo – vojaško pokopališče nad železniško postajo, Podbrdo – novo pokopališče, Koritnica – vojaško pokopališče, Grahovo – civilno pokopališče, Kneža – civilno pokopališče, Obloke – civilno pokopališče, Pod Rodico, Bača pri Modreju – vojaško pokopališče, Podmelec – vojaško pokopališče.

Za material in besedilo se iskreno zahvaljujemo Olgi in Alenki Zgaga iz Društva Baška dediščina.