Potem, ko so se leta 1948 odnosi med nekdanjo Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo znašli na najnižji možni točki, je v začetku 50. let prišlo do otoplitve in podpisa pomembne Beograjske deklaracije.
S smrtjo Stalina, 5. marca 1953, so nastale možnosti za normalizacijo odnosov med Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Državi sta ponovno vzpostavili diplomatske odnose in izmenjali veleposlanike. 30. julija je postal sovjetski veleposlanik v Jugoslaviji V.A. Valjkov, 30. septembra pa je jugoslovanski veleposlanik v Sovjetski zvezi postal Dobrivoje Vidić.
Ko je član prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR in prvi sekretar CK KPSZ Nikita Sergejevič Hruščov konsolidiral svojo pozicijo v Kremlju, se mu je v letu 1954 pridružila skupina politikov, ki je zagovarjala pomiritev z Jugoslavijo. Istega leta so se začeli odnosi izboljševati in sovjetsko veleposlaništvo v Beogradu je ob obletnici oktobrske revolucije organiziralo sprejem, na katerem so bili prisotni vsi pomembni jugoslovanski politiki na čelu s predsednikom Josipom Brozom Titom. Leta 1954 je sledila še udeležba Hruščova na sprejemu ob proslavi Dneva republike na jugoslovanskem veleposlaništvu. Iniciativa za normalizacijo odnosov je prišla z jugoslovanske strani, vrhunec pa je bil prihod sovjetske delegacije na čelu z Nikito Hruščovom v Beograd 26. maja 1955.
Nikita Hruščov v Sloveniji
Sledili so pogovori delegacij vlad FLRJ in ZSSR v Beogradu in na Brionih od 27. maja do 2. junija. Sovjetska delegacija je med obiskom obiskala več jugoslovanskih republik, med drugim tudi LR Slovenijo. Hruščov je tedaj obiskal Ljubljano in njeno znamenito tovarno Litostroj, nad katero je bil še posebej navdušen, sledil pa je še obisk in krajši sestanek v vili Bled.
Zaradi skrhanih odnosov med Beogradom in Moskvo leta 1948 sta morali delegaciji odpreti številna vprašanja, od odnosov med državama, partijama, različnih pogledov na izgradnjo socializma, razlogov ki so pripeljali do razkola med državama leta 1948, mednarodne odnosov, procesa dekolonizacije, širjenja jedrskega orožja, zahodne politike na Bližnjem vzhodu.
Velika pozornosti je bilo namenjene analizi dosedanjih odnosov med državama in perspektivam nadaljnjega razvoja. Upoštevajoč dejstvo, da je v zadnjih letih prišlo v medsebojnih odnosih do občutnih motenj, kar je povzročilo veliko škodo obema stranema in soglasno odločitev, da svoje globoke odnose razvijeta v duhu prijateljskega sodelovanja, ter naslanjoč se na načela, izražena v deklaraciji, sta se vladi FLRJ iz ZSSR sporazumeli o naslednjih sklepih:
- Sprejeli bosta vse potrebne ukrepe za vzpostavitev normalnega pogodbenega stanja, na podlagi katerega bosta regulirali in zagotavljali normalen razvoj odnosov s ciljem širitve sodelovanja med državama na vseh področjih, za katera sta obe vladi zainteresirani.
- Potreba po krepitvi gospodarskih vezi in širjenju gospodarskega sodelovanja med državama. Glede tega sta se vladi sporazumeli o potrebnih ukrepih, s katerimi bi bilo mogoče odpraviti posledice, ki bi nastale z razbijanjem normalnega pogodbenega stanja v gospodarskih odnosih med državama. Sporazumeli sta se še o sklenitvi nujnih, tudi dolgoročnih pogodb, ki bodo regulirale in lajšale razvoj gospodarskih odnosov v omenjeni začrtani smeri.
- S ciljem krepitve kulturnih vezi sta vladi izrazili pripravljenost za sklenitev konvencije o kulturnem sodelovanju.
- Obe vladi priznavata velik pomen obveščanja javnosti o razvoju prijateljskega sodelovanja med narodi in želita natančno ter objektivno obveščanje javnosti, zato se strinjata o potrebi sklenitve konvencije o informativni službi v duhu določb OZN in na podlagi vzajemnosti v smislu položajev in privilegijev organov teh služb na ozemlju obeh pogodbenih strani.
- Obe vladi podpirata priporočila OZN o razvoju sodelovanja med vsemi državami glede uporabe jedrske energije v mirnodobne namene, kar je bistveno za krepitev miru in za napredek v svetu, poleg tega se tudi strinjata o medsebojnem sodelovanju v zvezi z tem.
- Obe vladi se strinjata z ukrepi za sklenitev pogodb o reševanju vprašanja državljanstev oziroma repatriacije državljanov ena države podpisnice, ki se nahajajo na ozemlju druge. Vladi se strinjata, da morajo pogodbe izhajati iz spoštovanja načel humanosti kakor tudi splošno sprejetih načel prostovoljnosti oseb, ki jih to zadeva. Obe vladi se prav tako strinjata glede zavarovanja pravic in dajanja zaščite državljanom druge države na svojem ozemlju, s čimer se razume tudi pravica teh državljanov, da obdržijo državljanstvo, ki so ga imeli pred prihodom na ozemlje druge države podpisnice.
- V duhu miroljubnih izhodišč, navedenih v tej deklaraciji, ter za boljše spoznavanje in razumevanje narodov obeh držav se vladi strinjata, da bosta omogočale in lajšali sodelovanje družbenih organizacij obeh držav z navezovanjem stikov, izmenjavo socialističnih izkušenj in svobodno izmenjavo misli. Vladi sta sklenili, da si bosta v največji meri prizadevali za uresničitev nalog in določb, zajetih v tej deklaraciji, in sicer v interesu nadaljnjega razvijanja medsebojnih odnosov ter v interesu krepitve mednarodnega sodelovanja in svetovnega miru.
Titov eden največjih zunanjepolitičnih dosežkov
Deklaracijo je 2. junija 1955 zvečer v Beogradu od svečanem sprejemu za FLRJ podpisal predsednik Josip Broz Tito, za Sovjetsko zvezo pa Nikolaj Bulganin. Sovjetska delegacija je naslednji dan zapustila Jugoslavijo. To je bil eden izmed najpomembnejših zunanjepolitičnih uspehov Tita v njegovem življenju, saj so se mu Sovjeti praktično opravičili za svojo politiko v obdobju od 1948–1953. Sovjetska stran je želela, da z deklaracijo pride tudi do normalizacije odnosov med partijama, kar pa je jugoslovansko vodstvo zavrnilo, saj je želelo, da ta poteka po korakih.
Sovjetsko vodstvo je namreč želelo Jugoslavijo zvabiti nazaj v vzhodnoevropski tabor in pogojno tudi v Varšavsko zvezo, ki je bila ustanovljena le dva tedna pred začetkom pogovorov med delegacijama v Jugoslaviji. Tito je bil previden zaradi slabih izkušenj z Informbirojem, ob tem pa ni pa želel tudi preveč odkrito povezati Jugoslavije z državami socialističnega bloka, da si s tem ne bi zaprl vrat v zahodnoevropskih metropolah in Washingtonu.
Leta 1956 sledi še Moskovska deklaracija
Z Beograjsko deklaracijo so se vsaj začasno normalizirali odnosi med FLRJ in SZ. Po XX. kongresu KPSZ, ki je naletel na odobravanje pri jugoslovanskem vodstvu, je jugoslovanska delegacija junija 1956 prispela na tritedenski obisk v Sovjetsko zvezo. Tedaj je bila podpisana Moskovska deklaracija, s katero so bili normalizirani še odnosi med partijama. Z njo je bila Jugoslaviji priznana pravica do gradnje socializma na svoj način.
Kasneje, predvsem po sovjetskih intervencijah na Madžarskem in Češkoslovaškem in pri sprejetju novega programa ZKJ leta 1958, je sicer sledilo več vzponov in padcev v odnosih med državama, a odnosi so še naprej delovali na temeljih, ki so bili postavljeni v letih 1953–1956. Primer intervencije na Madžarskem leta 1956, ko je Kremelj zavrnil večino jugoslovanskih predlogov za rešitev krize, je Tita in Kardelja še utrdil v prepričanju, da je edina pravilna in varna pot pri vzpostavljanju odnosov z Moskvo nadaljevanje sodelovanja na državni liniji, brez povezovanja na ideološki ali institucionalni ravni, saj bi to zagotovo pomenilo priključevanje socialističnem taboru.
