Botanični vrt v Ljubljani

botanični vrt

Najstarejša ohranjena fotografija iz leta 1870. Foto: botanicni-vrt.si

Čeprav so Francozi delu današnje Slovenije vladali le štiri leta, v času obdobja Ilirskih provinc (1809–1813), so v slovenski prestolnici pustili več znamenitosti. Ena od njih je brez dvoma Botanični vrt.

Botanični vrt v Ljubljani na današnjem mestu deluje že od leta 1810. V tem času, je bil ustanovljen kot Vrt domovinske flore v okviru visoke šole (École Centrale). Zasnoval ga je Franc Hladnik (1773-1844), ki je bil njegov prvi ravnatelj in hkrati predavatelj za naravoslovje in botaniko na že omenjeni šoli. Hladnik je za postavitev vrta izbiral med zemljiščem pri Tivoliju in prostorom ob Ižanski cesti. Odločil se je za lokacijo ob Ižanski cesti, verjetno zaradi možnosti širitve proti širokemu barju.

Na otvoritev prišel guverner Ilirskih provinc

Hladnik v pismu rektorju visokih šol (27. december 1810) navaja, da je bilo v septembru posajenih 447 linnéjevskih vrst. V inventarnem spisku za leto 1812 pa navaja že 766 domačih vrst, ki rastejo v vrtu. Na odprtje vrta je prišel celo sam maršal Marmont, guverner Ilirskih provinc in zasadil lipo. Mogočna Marmontova lipa v botaničnem vrtu izstopa še danes.

Marmont je kmalu za tem zapustil Ljubljano, ter odšel na bojišče v Španijo, kje se je bojeval z znamenitim britanskim vojskovodjo vojvodo Wellingtonom. V letu 1814 je bil eden od vodilnih francoskih vojskovodij v izključno defenzivnih kampanjah francoske vojske ter bil eden od članov armade, ki se je prizadeval za čimprejšnjo prekinitev spopadov, saj je menil da Francija vojne več ne more dobiti. Po koncu napoleonskih vojn je živel na Dunaju in Benetkah, kjer je kot zadnji Napoleonov poveljnik tudi umrl leta 1852.

Botanični vrt v avstrijski dobi

Marmont

Guverner Ilirskih provinc maršal Marmont. Foto: Wikipedia

Po obnovitvi avstrijske oblasti leta 1813 je botanični vrt nadaljeval z delovanjem, predvsem zaradi Hladnikovih poznanstev z avstrijskimi botaničarji. Deloval je kot srednješolska ustanova in se razvil v središče botaničnih raziskav na tedanjem Kranjskem. Po letu 1822 so ga povečali za približno 16 arov in ogradili. Hladnik je v vrtu deloval do leta 1834. Leta 1867, je vodstvo prevzel Valentin Konšek, ki je vrt preusmeril v vzgojo sadnih dreves, kar je drastično zmanjšalo število rastlinskih vrst.

Leta 1886 je vodenje prevzel Alfonz Pavlin in v vrtu naštel samo še 312 rastlinskih vrst, to številko pa je s pomočjo izmenjav med vrtovi do leta 1910 povečal na 6412 rastlinskih vrst. Pavlin je v botaničnem vrtu deloval vse do leta 1931. Z ustanovitvijo Ljubljanske univerze (1919) je vrt že leta 1920 prišel pod njeno okrilje, kjer deluje še danes v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete.

Najstarejši botanični vrt v jugovzhodnem delu Evrope

Po drugi svetovni vojni, leta 1946, je vrt v času vodstva Jožeta Lazarja, doživel povečanje na 2,35 ha in v letu 1955 dobil prvi rastlinjak. Njegovo delo je nadaljeval Vinko Strgar (1967–1992). Zaradi širitve ceste se je površina vrta pozneje zmanjšala na 2 ha. Prišlo je do odločitev o ureditvi novega vrta v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta, ki pa žal še vedno ni uresničena.

Z letom 1991 je bil obstoječi vrt zavarovan kot spomenik oblikovane narave na lokalni ravni, leta 2008 pa je dobil status spomenika državnega pomena. Velja za najstarejši botanični vrt v jugovzhodnem delu Evrope. Botanični vrt je svojo 200 letnico dočakal tam, kjer so leta 1810 zasadili prve rastline. Danes je na 2 hektarjih površine zasajenih preko 4500 rastlinskih vrst (domačih in tujih), podvrst in oblik. V več kot 200. letni zgodovini je vrt vodilo 9 oseb, trenutni vodja pa je Jože Bavcon, ki vodenje prevzel leta 1995.

Edini Napoleonov spomenik izven Francije

park_tivoli_ljubljana_xxx-700x446

Park Tivoli na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Foto: Razglednica Milene Žnideršič.

Francozi so Ljubljani pustili še eno znamenitost, največji ljubljanski park Tivoli. Dizajniral ga je inženir Jean Blanchard v zadnjem letu Ilirskih provinc (1813).

Na obdobje francoske administracije nas v Ljubljani spominja še 13 metrov visok Ilirski steber, ki ga je na Trgu francoske revolucije leta 1929 postavil Jože Plečnik. Na vrhu je Plečnikov »slovenski grb«, pozlačen bakren polmesec s tremi zvezdami, na straneh so vrezani napisi (verzi Valentina Vodnika in Otona Župančiča ter francosko posvetilo neznanemu francoskemu vojaku), ob njih sta pozlačeni bronasti glavi Ilirije in Napoleona (Lojze Dolinar). Ob postavitvi je bil to edini spomenik, posvečen Napoleonu izven meja Francije.