Dan, ko Tito postane predsednik Jugoslavije

Josip Broz Tito leta 1961. Vir: wikipedia.

Leta 2023 obeležujemo 70 let od izvolitve Josipa Broza Tita za predsednika Jugoslavije, to je na funkcijo, ki je bila v socialističnih državah prej izjema kot pravilo.

Tito je v svoji politični karieri zasedal več pozicij in opravljal številne dolžnosti, manj splošno znano pa je, kdaj točno je sploh postal predsednik in katere nazive je imel pred tem. Dejansko ga sočasni naziv predsednika Jugoslavije in vloga najpomembnejše osebnosti v državi loči od ostalih voditeljev in politikov socialističnih držav, kjer funkcije predsednika niso poznali ali pa je ta imela bolj ceremonialno vlogo. V teh državah je največ moči večinoma pripadla generalnemu sekretarju centralnega komiteja komunistične partije (CK KP) ali druge levo usmerjene politične stranke na oblasti, vplivne pa so bile tudi pozicije predsednika politbiroja ali predsednika vlade (predsednik sveta ministrov). V zgodovini največje socialistične države, Sovjetski zvezi (ZSSR), so tako imeli le enega predsednika – Mihaila Gorbačova, ki je to mesto zasedal ob koncu obstoja države oziroma manj kot dve leti. So pa na drugi strani obstajali primeri kot je romunski, kjer si je Nicolae Ceausescu skozi čas prilastil več nazivov in oblastnih funkcij ter bil ob svoji odstavitvi leta 1989 med drugim generalni sekretar komunistične partije, predsednik državnega sveta in predsednik države.

Funkcije Josipa Broza Tita

Josip Broz Tito je pred letom 1953 zasedal več pozicij. Od januarja 1939 je bil predsednik Komunistične partije Jugoslavije (po letu 1952 Zveza komunistov Jugoslavije), v času II. svetovne vojne pa voditelj odporniškega gibanja partizanov in NOB. Tekom vojne je prišlo tudi do političnih sprememb v Jugoslaviji (več glej II. zasedanje AVNOJ-a), postopnega nastanka nove jugoslovanske vlade in politične ureditve. Tako je Tito že leta 1944 po dogovoru z Ivanom Šubašićem postal novi predsednik vlade, čeprav si je to pozicijo sprva delil z Božidarjem Purićem in že omenjenim Šubašićem. Po koncu vojne je za dva meseca vodil tudi ministrstvo za zunanje zadeve (november 1945–januar 1946).

Leta 1948 se je zgodil spor z državami vzhodnega bloka (več glej 70 let od Informbiroja) in Jugoslavija je postopoma začela razvijati svoj model socializma (samoupravljanje). Da bi se Jugoslavija tudi navzven bolj ločila od ostalih socialističnih držav, hkrati pa pridobila naklonjenost Zahoda, so za Tita predvideli naziv predsednika. Spomnimo, ob imenovanju za predsednika januarja 1953 je bil spor z državami ljudskih demokracij še kako aktualen. Dodati je treba še, da so bili 13. januarja istega leta potrjeni obsežni amandmaji k jugoslovanski ustavi iz leta 1946. S sprejetjem novega Ustavnega zakona ali ustave iz leta 1953 se je utrdil sistem delavskega samoupravljanja. Dan kasneje so sledile volitve za predsednika.

Tito postane predsednik Jugoslavije

Na skupnem zasedanju zveznega sveta in sveta naroda narodne skupščine FLRJ 14. januarja 1953 je bil na predlog poslanske skupine Zveze komunistov Srbije, ki ga je vložil Jovan Veselinov, za predsednika države predlagan Josip Broz Tito. Narodni poslanci v skupščini Jugoslavije so predlog enoglasno podprli in s tem izvolili Tita za predsednika. Po izboru je Tito zaprisegel in se zahvalil za zaupanje in izkazano čast.

V govoru je izpostavil nadaljnji razvoj socialistične demokracije, delavskega samoupravljanja, industrializacijo, pospeševanje kmetijstva, nadaljnje napore za dvig kulturnega in življenjskega standarda, bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije, decentralizacijo ter politično, kulturno in gospodarsko sodelovanje z vsemi državami, ki si tega želijo. Za izpolnitev teh ciljev je izpostavil njegovo osebno odgovornost in odgovornost izvršnega sveta ter ljudske skupščine.

Titov grob v Beogradu. Vir: Igor Cvetanović/wikipedia

Izvolitev oziroma potrditev Tita za predsednika je bila zgolj formalnost, je pa dejansko izražala voljo ljudstva. Še pred objavo kandidature ljudske fronte za predsednika republike so razni delovni kolektivi ter predstavniki mest in krajev iz vseh delov države pošiljali brzojavke, v katerih so zahtevali, naj se Tita izvoli za predsednika republike. Vedelo se je tudi, da Tito ne bo imel protikandidata, tako da je bila njegova izvolitev samoumevna. Odločitev ljudske skupščine o izboru Tita za prvega predsednika Jugoslavije je narod dočakal z velikim navdušenjem, manifestacije pa so bile organizirane v njegovo čast v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Ljubljani in drugih večjih mestih po celi državi.

Predsednik so smrti

Ob proglasitvi za predsednika je na tej poziciji nasledil Ivana Ribarja, ki je sicer imel drugačen uradni naziv, po osvoboditvi Jugoslavije je bil najprej predsednik začasne ljudske skupščine, med letoma 1945 in 1953 pa prezidija ljudske skupščine.

Aprila 1963 je bila sprejeta nove ustava, med drugim se je država preimenovala iz Federativne ljudske republike Jugoslavija v Socialistično federativno republiko Jugoslavija. Tito je dva meseca kasneje odstopil z mesta predsednika vlade, nasledil pa ga je Petar Stambolić. Z novo ustavo leta 1974 je Tito postal dosmrtni predsednik ali predsednik brez omejitve trajanja mandata. To mesto je zasedal vse do svoje smrti 4. maja 1980. Tita je na mestu predsednika nasledil Lazar Koliševski, makedonski član kolektivnega predsedstva SFRJ. Kolektivno predsedstvo je bilo sicer ustanovljeno že leta 1971, čeprav je dejansko vodilo državo šele po letu 1980 pa vse do njenega razpada v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja.