Franc Jožef, cesar, ki je pustil velik pečat

33-1_spomenik_franca_jožefa_ljubljana_miklošičev_park_sodnijski_trg_ljubljanski_grad_1911

Kip cesarja Franca Jožefa v parku pred sodiščem v Ljubljani. Foto: razglednica Milene Žnideršič.

Pred natanko sto leti, 21. novembra 1916, je umrl eden najbolj priljubljenih habsburških cesarjev Franc Jožef. V svoji skoraj 70-letni vladavini je v Ljubljani in drugih slovenskih krajih pustil velik pečat.

Prvi pomemben dogodek za Ljubljano in Kranjsko se je zgodil septembra 1849, manj kot leto dni po prihodu Franca Jožefa na oblast. Tedaj je Ljubljana dobila železniško postajo in železniško povezavo s prestolnico. To sta že nekaj let prej dobila Celje in Maribor, osem let kasneje pa je avstrijska južna železnica dosegla še Trst.

Izjemno priljubljen vladar

Med Slovenci je Franc Jožef bil izjemno priljubljen. “Njemu vsi narodi zvesto so vdani, a vendar od nas mu zvestejšega ni,” je leta 1883 ob cesarjevem obisku ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem in Štajerskem zapisal slovenski pesnik Simon Gregorčič.

Slovenski politik Fran Šuklje je v svojih spominih cesarjevega obiska v Ljubljani zapisal, da “je leta 1883 v Ljubljani mrgolelo ljudi, ki so, da bi videli in pozdravili Franca Jožefa I., prišli iz vse Kranjske”. Šuklje je med Slovenci sicer opažal, da je bila vselej prisotna zmes “hlinjenja in pristnega patriotskega navdušenja”. A dejstvu, da je bilo med ljudmi veliko “vznesene gorečnosti”, ni moč ubežati. “Na lastne oči sem videl, kako so na cesti pokleknila kmečka dekleta, ko se je cesar mimo njih peljal v svoji kočiji,” je zapisal v spomine Šuklje.

Franc Jožef je razumel tudi slovenščino
77-1_mestna_pehotna_vojašnica_pehotna_vojašnica_Franca_Jožefa_ljubljana_1903

Pehotna vojašnica na Metelkovi. Foto: razglednica Milene Žnideršič.

Eden od razlogov zakaj je bil cesar med Slovenci tako priljubljen je bilo verjetno tudi njegovo, vsaj osnovno razumevanje slovenščine. Cesarju je bilo jasno, da številni Avstro-Ogrsko doživljajo kot »ječo narodov«, zaradi tega se je od malega učil tujih jezikov – češkega, poljskega, francoskega, italijanskega, grškega.

Po slovensko naj bi pogosto nagovarjal in pohvalil slovenske vojake. Zastopnikom tržaških Slovencev je sicer na njihov slovenski nagovor leta 1865 raje odgovoril v italijanščini, pri tem pa pripomnil, da je vse razumel, a mu je težko govoriti po slovensko.

Franc Jožef je bil tudi ljubitelj ene od glavnih slovenskih kulinaričnih specialitet – Kranjske klobase in je ukazal, da mu jo morajo redno dostavljati iz Kranjske na Dunaj. Zgodba govori, da se je cesar med potovanjem po Kranjski ustavil v eni od lokalnih gostiln in se je pritožil, da je lačen. Gostilničar mu je odgovoril, da nimajo drugega kot »enih navadnih kranjskih klobas«. Cesar jo je naročil in ob prvem grižljaju navdušeno izjavil: »Pa saj to ni navadna, to je kranjska klobasa!«.[1]

Pomoč pri obnovi popotresne Ljubljane

Ljubljano je 14. aprila 1895 prizadel rušilen potres, ki je kranjsko prestolnico dodobra pretresel. Po potresu je Kranjsko obiskal cesar in ji obljubil pomoč pri obnovi. To dejanje je upodobil tudi kipar Mirsad Begić s kipom Ivana Hribarja, ki v roki drži pismo cesarja Franca Jožefa v katerem mu ta obljublja finančno pomoč pri prenovi mesta.

V Ljubljani in na Kranjskem so nato v naslednjih letih delovali eni najboljših tedanjih arhitektov v monarhiji – Fabiani, Vancaš, Wagner, von Spindler, Zaninović, Koch, Sigmund in drugi. V petnajstih letih, od leta 1895 do 1910, je v Ljubljani zraslo kar 436 novih stavb, 655 so jih prezidali, 325. pa so dodali prizidke. Zgradili so še nove mostove, spomenike, parke, telefone, kanalizacijo itd.

Obdobje med letoma 1896 in 1910, ki so ga poimenovali tudi »preporod Ljubljane«, pa ni spremenilo samo zunanje mestne podobe, temveč je odsevalo tudi v reformi mestne uprave, zdravstvu, šolstvu, turizmu.

Jubilejni oziroma zmajski most
Ljubljana_Frančevo_nabrežje_Ljubljanski_grad_Ljubljanica_1916

Franc Jožefovo nabrežje. Foto: razglednica Milene Žnideršič.

Ena od najlepših stvaritev je bil novi most, ki je povezal Resljevo in Kopitarjevo ulico. Nadomestil je stari Mesarski most, ki je bil uničen v potresu. Jubilejni most, nam danes bolj znan kot Zmajski most, je bil svečano odprt leta 1901 pod imenom, ki ga je obdržal do konca I. svetovne vojne, »Franca Jožefa I. jubilejni most« (nemško  Franz Josef I. Jubiläumsbrücke). Ime je dobil po »jubileju« ob štirideseti obletnici vladavine Franca Jožefa. Na stranicah so v ta namen izpisane letnice 1848–1888, obletnico pa sta obeleževali tudi spominski plošči v slovenščini in nemščini.

Jubilejni most pa ni bil edina stvaritev v Ljubljani poimenovana po Francu Jožefu. Tu so bile še ulica, bolnišnica, vojašnica, kipi idr., ki so vsi po vrsti zamenjali svoje ime z razpadom države. Cesta Franca Jožefa je bila julija 1919 preimenovana v Aleksandrovo (od 1946 Cankarjeva cesta), nekdanje Cesarjevo nabrežje pa je postalo Cankarjevo nabrežje.

Preimenovanja v novi državi

Cesarjevo ime je po prvi svetovni vojni odpadlo tudi iz poimenovanja dekliškega liceja na Bleiweisovi, danes Prešernovi cesti. Po vojni je bila v tej stavbi najprej vojaška bolnišnica, potem etnografski muzej, zdaj pa v njej domuje zunanje ministrstvo. Podobno usodo je doživel Franca Jožefa I. azil za neozdravljivo bolne na Šlajmerjevi ulici, ki je opustil poimenovanje in prenehal delovati. Stavbo je država leta 1923 preuredila v bolnico za ženske bolezni, čemur služi še danes.

Pehotno vojašnico, imenovano tudi Franz Josef Infantriekaserne, na Metelkovi ulici so preimenovali v Kasarno vojvode Mišića. V času JLA je postala Vojašnica 4. julija. Danes tam domujejo Etnografski muzej, Muzej sodobne umetnosti in kulturno območje Metelkova mesto.

108-1_Ljubljana_Licej_Mladika_Bleiweisova_cesta_Prešernova_cesta_1910

Mladika. Foto: razglednica Milene Žnideršič.

Pred sodno palačo na tedanjem Slovenskem trgu (današnjem Miklošičevem parku) so leta 1908 postavili kip cesarju Francu Jožefu v zahvalo za njegov obisk po potresu (kipar Svitoslav Peruzzi). Na silvestrsko noč leta 1918 so kip odstranili, na njegov podstavek pa kasneje postavili kip Frana Miklošiča. Prav tako so odstranili cesarjev kip, ki so ga na gradu postavili med prvo svetovno vojno.

V Ljubljani hitro »pospravili« za priljubljenim cesarjem

Še tri mesece pred smrtjo, na cesarjev rojstni dan, 18. avgusta 1916, so zastave v slovenskih mestih ponosno vihrale, v Ljubljani pa je bil grad nad mestom razsvetljen in okrašen s podobo cesarskega orla, črkama F. J. in napisom “Živijo”.

Slovensko časopisje se je ob smrti 21. novembra 1916 nato od njega poslovilo s podrobnimi opisi zadnjih ur pred smrtjo, uradnih pogrebnih obredov in številnih žalnih slovesnosti po vseh slovenskih deželah. Tri leta kasneje pa v Ljubljani skorajda več ni bilo ne duha ne sluha o osebi, ki je našim krajem vladala skoraj sedem desetletij.

Različni pogledi na vlogo Franca Jožefa
manifestacija 29. oktober 1918, Ilustrirani Slovenec, 28. oktober 1928, str. 1

Manifestacija v Ljubljani ob razglasitvi Države SHS 29. oktobra 1918. Foto: Ilustrirani Slovenec, 28. oktober 1928, str. 1.

Tudi sto let po smrti so mnenja o cesarju Francu Jožefu razdeljena na območju celotne bivše Avstro-ogrske monarhije. Za nekatere je bil totalitarni vladar »ječe narodov« in oseba, ki ni imela težav z zapiranjem in usmrtitvami vseh tistih, ki so ga kritizirali in delovali proti njemu ali državi. Za nekatere je bil močan cesar, ki je predstavljal trdnost monarhije in je bil kombinacija konservativnega in modernega voditelja, ki se je znal prilagoditi duhu časa.

Posebej pri številnih prebivalcih BiH je danes zelo cenjen, saj je bila pokrajina v času Avstro-Ogrske modernizirana in sekularizirana, življenje pa boljše kot v času Osmanskega cesarstva ali Kraljevine SHS. Na drugi strani pa je še danes, po več kot sto letih od sarajevskega atentata, od številnih Čehov mogoče slišati izjave kot so: »še dobro da ste Jugoslovani ustrelili Franca Ferdinanda, to je na koncu privedlo do razpada monarhije in nam je prineslo svobodo«.

Je čas za obeležje?

Kljub različnim pogledom na Franca Jožefa in državo, ki jo je predstavljal, pa je dejstvo, da je bil eden od najmočnejših habsburških voditeljev v zgodovini ter eden od simbolov Evrope od druge polovice 19. stoletja do I. svetovne vojne. Cesar ob Mariji Tereziji velja za najbolj priljubljenega habsburškega vladarja med Slovenci. Mogoče bi bilo preveč, da bi se po njemu spet začeli imenovati mostovi in ulice, po mojem skromnem mnenju, pa bi si v Ljubljani zaslužil vsaj spominsko ploščo, katera bi prebivalce slovenske prestolnice spominjala o obisku Ljubljane po potresu leta 1895 in finančni pomoči, ki jo je zagotovil za njeno obnovo in modernizacijo.

__________________________

[1] Janez Bogataj, Mojstrovine s kranjsko klobaso.