Gustav Johann Ludvik Tönnies se je rodil leta 1814 švedskemu ladijskemu tesarju v mestu Stralsund na Pomorjanskem (Nemčija). Bil je industrialec, tovarnar, stavbni podjetnik, tesar in poslovnež ter verjetno najpomembnejši gospodarstvenik na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja.
Tönniesov prispevek in njegovih sinov je v Ljubljani pogosto spregledan. Iskreno rečeno sem za Gustava Tönnies prvič slišal šele leta 2012, ko sem delal izpit za turističnega vodnika. Nato pa sem opazil, da je priimek Tönnies dejansko zelo pogost v virih starejšega datuma, saj je pustil pomemben pečat v naši zgodovini. Preden je prišel v Avstrijsko monarhijo je Gustav Tönnies deloval v rodni Švedski, na Norveškem, Franciji, Švici in Rusiji.
V Ljubljani se je poročil in ustalil
Leta 1845 je prišel v Avstrijsko (Habsburško) monarhijo in v Ljubljani uredil ostrešje ljubljanskega Kolizeja, zato mu je tedanji ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky ponudil mesto mestnega tesarskega mojstra. Že leta 1847 je ustanovil svoje tesarsko podjetje. Tönnies je leta 1849 poročil hči mestnega gostilničarja Amalijo Malovrh. V zakonu se jima je rodilo pet sinov in štiri hčere.
Tönnies pa se ni omejil le na tesarstvo. Izkoristil je ugodne gospodarske razmere, predvsem gradnjo železniške proge Dunaj-Trst, ki je leta 1849 dosegla tudi Ljubljano. Svoje podjetje je razširil na vso gradbeniško stroko ter se sprva usmerjal na gradnjo železničarskih in industrijskih zgradb.
Skokovita podjetniška rast
Za zagotovitev stavbenega materiala je kupil kamnolome v Nabrežini, Momjanu in Repentabru, imel je opekarno v Kosezah, ki jo je 1883 opremil s krožno pečjo, prvo na Kranjskem. Pri koseškem bajerju še danes stoji stavba z njegovim napisom nad vhodom, ki jo je zgradil za svoje delovodje, nekaj časa pa so v njej stanovali tudi potomci.
Leta 1857 je železniška proga dosegla glavno avstrijsko pristanišče Trst, kjer je Tönnies zgradil skladišča v pristanišču ter prenovil in povečal železniško postajo. Leta 1871 je s Filipom Dobnerjem, nekdanjim ravnateljem železarne na Dvoru, ustanovil železolivarno in strojno tovarno ob Dunajski cesti v Ljubljani. Kmalu (1880) je Dobner izstopil, Tönnies pa je sam prevzel vodenje podjetja.
Načrtovali in izdelovali so energetske stroje, hidravlične regulatorje, zapornice in cevovode, naprave za transport lesa (žičnice), stroje za primarno obdelavo lesa (polnojarmenike), stroje za fino obdelavo lesa, naprave za krivljenje lesa, stroje za izdelovanje parketov in sodov, stroje za kolarske delavnice, sušilne naprave in stroje za izdelavo klobukov ter celo nekaj odlitkov telovadnega orodja za sokolska društva.
Obnova Cukrarne, gradnja Koslerjeve pivovarne…
Med drugim je Gustav Tönnies izvedel naslednje projekte v Ljubljani in Kranjskem: dela na ljubljanskem železniškem kolodvoru, poslopja na železniških postajah južne železnice (trasa Celje-Trst), v letih 1870–71 vsa tesarska, mizarska in ključavničarska dela na gorenjski železnici (Ljubljana-Trbiž), leta 1858 je obnovil pogorelo sladkorno rafinerijo (ljubljanska Cukrarna) na Poljanskem nasipu, leta 1866 je zgradil Koslerjevo pivovarno v Šiški, razširil je ljubljansko predilnico ter bil udeležen pri gradnji tobačne tovarne v Ljubljani (1872-73).
Odlikuje ga sam cesar
Leta 1883 je habsburška dinastija praznovala 600-letnico vladanja Kranjski. Ob tej priložnosti je cesar Franc Jožef obiskal Ljubljano in Gustava Tönniesa odlikoval s križcem s krono kot izjemno uspešnega gospodarstvenika tedanjega časa.
Družina Tönnies je brez dvoma močno prispevala pri obnovi Ljubljane po potresu leta 1895. Mesto je za obnovo in nov moderni razvoj potrebovalo gradbene materiale in storitve. Družina Tönnies je tako zgradila Mladiko, Sodno palačo, Operno gledališče, Bambergovo palačo, Vojaško bolnišnico na Zaloški…
Delo so nadaljevali potomci
Gustav Tönnies je umrl v Ljubljani leta 1886. Po očetovi smrti so sinovi prevzeli očetov »biznis« in podjetja uspešno vodili do prve svetovne vojne. Gustav ml. je postal gradbenik v Trstu, Adolf je bil predvsem aktiven v očetovem gradbenem podjetju v Ljubljani, Viljem je vodil njihovo strojno tovarno in livarno, Rudolf je bil arhitekt, ki je deloval v Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu, Emil pa je bil komercialist, ki je vodil družinske kamnolome, po razpadu Avstro-Ogrske pa v Ljubljani njihovo gradbeno podjetje.
Podjetje je delovalo do leta 1936, ko je bilo izbrisalo iz sodnih registrov, saj je družina Tönnies izumrla. Grobnico so do pred časom imeli na ljubljanskih Žalah.
Gustav Tönnies pustil neizbrisan, a pozabljen pečat
Gustav Tönnies in njegovi potomci so med letoma 1845 in 1919 soustvarjali industrijsko revolucijo v naših krajih. Njihova livarna in strojna tovarna je izdelovala energetske in lesnopredelovalne stroje vrhunske kakovosti. Marsikateri še danes izpolnjuje svoj namen.
Tönniesova livarna in strojna tovarna je bila zibelka strojniške teorije in prakse na naših tleh. Še pred prvo svetovno vojno je bilo v njej zaposlenih od 460 do 600 delavcev. Upamo lahko, da bo družina Tönnies v Ljubljani kmalu dobila spominsko ploščo, s čimer bi se ji priznale velike zasluge za razvoj mesta.