Tokrat smo si privoščili manjši odklon, saj se slednji članek le posredno dotika slovenske zgodovine. A dvomimo, da bo vpogled v pestro zgodovino nekoč pomembne družine koga pustil ravnodušnega. Zgodba le še potrjuje, kako spremenljiva in nepredvidljiva je preteklost.
Za začetek moram povedati, da se v preteklosti nisem nikoli veliko posvetil raziskovanju svojega družinskega debla in preteklosti svoje družine. Vedel sem le malenkosti, ki mi jih je povedala babica. Še največ sem zvedel, ko sem leta 1992 skupaj z njo sedel v kleti med bombardiranjem Sarajeva. Ampak tedaj sem bil star le kakšnih sedem let in mi večina stvari sploh ni bila jasna. Za pisanje članka (in bolj natančno raziskavo) o družini Osmanagić me je navdihnil moj kolega zgodovinar Aleš Šafarič pred približno šestimi meseci. Moramo tudi povedati, da ni veliko ohranjenih zgodovinskih virov o tej pomembni črnogorski družini. Vojna vihra 2. svetovne vojne in vojne na Zahodnem Balkanu po razpadu Jugoslavije so naredile svoje.
Pri pisanju članka sem se poslužil predvsem ustnih virov, pomagal pa tudi z nekaterimi ohranjenimi materialnimi viri in s spletom. Potomci te družine danes živijo po celem svetu, v Črni Gori, BiH, Sloveniji, Nemčiji, Švedski in celo Kuvajtu.
Eden od prvih pokazateljev o bogastvu in moči družine Osmanagić nas vrača v 18. stoletje. Tedaj je dal Hadži Mehmed paša Osmanagić v Podgorici postaviti svojo lastno mošejo. Mošeja nosi naziv tudi mošeja Lukačevićev, saj jo je ta družina obnavljala in skrbela zanjo v 19. stoletju. Družini se v 21. stoletju še vedno prerekata, kdo je dal postaviti džamijo, čeprav zgodovinski viri kažejo na prej omenjenega Hadži Mehmed pašo Osmanagića. Džamija je bila večkrat poškodovana, med drugo svetovno vojno so jo zadele bombe zavezniških bombnikov, v času razpada Jugoslavije pa je postala tarča vandalov. Notranjost džamije je leta 2010 v podtaknjenem požaru delno zgorela.
Zadnji osmanski beg v Podgorici
Najbolj znan član družine Osmanagić je bil prav zagotovo Bećir beg Osmanagić. Bil je zadnji osmanski beg v Podgorici in nato črnogorski vojvoda. Leta 1879 je vodil delegacijo črnogorskih muslimanov, ki je obiskala kralja Nikolo in mu izrazila svojo lojalnost. Po osvoboditvi Podgorice je Bećir dobil titulo vojvode in kraljevsko sabljo. Odigral je zelo pomembno vlogo, ko je prepričal črnogorske muslimane, da ne zapuščajo države. Leta 1881 je ustanovil čitalnico v Podgorici. Bil je tudi v osebni straži na dvoru kralja Nikole. Še danes mnogi črnogorski muslimani govorijo, da je bil njihov položaj v državi najboljši prav za časa življenja Bećir Bega Osmangića. Umrl je leta 1905 v Podgorici.
Ko je Črna Gora leta 2006 spet postala neodvisna država, so oblasti njegovo delovanje počastile tako, da so trg Nikole Kovačevića preimenovali v trg vojvode Bećir bega Osmanagića. Na tem trgu stoji Sahat kula oziroma stolp z uro, ki jo je prav tako kot mošejo dal zgraditi turški vezir Hadži Mehmed paša Osmanagić.
Med najbogatejšimi v Črni Gori
V času Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije je družino vodil Naljo Beg Osmangić. Bil je eden od najbogatejših ljudi v Črni Gori. Imeli so veliko trgovsko firmo, med drugim so trgovali z avtomobili. V Podgorici so imeli ducat avtomobilov, ki so jih prodaji bolj premožnim državljanom.
Naljev sin, Halid Osmanagić rojen leta 1919 pa ni delil svetonazorskih pogledov svojih prednikov. Kljub vsem bogastvu se je leta 1937 s tovariši odpravil v Španijo, da bi se boril v španski državljanski vojni proti Francu. Na pot so se podali z malim čolnom, vendar pa jih je pri tem prestregla italijanska mornarica, ki jih je poslala nazaj oblastem v Jugoslavijo. Na sojenju so bili obsojeni na zapor, v katerem pa Halid ni preživel veliko časa. Za razliko od svojih tovarišev je namreč imel bogatega očeta, ki mu je plačal prostost.
Družina Osmanagić darovala avtomobile novi Jugoslaviji
Z napadom Sil osi na Jugoslavijo leta 1941 je oblast v Črni Gori dobila Italija. Družinski posel pa se je kljub vojni nadaljeval. Po kapitulaciji Italije se je zaradi strahu pred četniki družina preselila v Skadar v Albanijo, tedaj 23-letni Halid pa se priključil partizanskemu gibanju. Po koncu vojne je družina preostale avtomobile, ki so ostali v njihovi lasti darovala državi.
Leta 1945 se je Halid pridružil Ozni, kjer je bil zadolžen so pregon četnikov, ustašev in drugih kolaboratorjev. Pred Informbirojsko krizo (spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo) je zapustil Ozno, si ustvaril družino in se leta 1950 preselil v Sarajevo. Leta 1953 se mu je rodil sin Ferid in 1962 hčerka Indira. Leta 1990, še pred prvimi večstrankarskimi volitvami, se je Halid pridružil novonastali Social-demokratski partiji (nasladnici ZK BiH) in ni zamenjal dresa kot številni državljani Jugoslavije, ki so se tedaj pridružili nacionalnim strankam. Halid je umrl leta 1993 med obleganjem Sarajeva.
Njegov sin Ferid se je leta 1978 poročil s Slovenko in imata dva sina. Začetek vojne v BiH je mnogo člane družine popeljal po svetu. Feridova žena Melita se je z otrokoma preselila na slovensko Štajersko, kjer so skoraj štiri leta preživeli v begunskem centru, medtem ko je bil oče regrutiran v armado BiH v času obleganja Sarajeva. Starejšega sina je pot kasneje popeljala v nemško prestolnico Berlin, mlajši pa živi v Ljubljani in s takšnimi članki poskuša vzbuditi zainteresiranost za zgodovino pri čim večjem številu ljudi.