Kulturne sledi manjšin v Ljubljani: Balthasar Hacquet

Balthasar_Hacquet_wikipedia

Balthasar Hacquet. Foto Wikipedia

Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani opisuje osebnosti, ki s svojim delom so ali še vedno vplivajo na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat je na vrsti Balthasar (Belsazar) de la Motte Hacquet.

Hacquet je bil avstrijski naravoslovec, etnolog in kirurg, francoskega porekla, ki je večino svojega življenja preživel na Kranjskem. Obstaja več podatkov o datumu njegovega rojstva. Eni govorijo, da je Hacquet bil rojen leta 1735 v Metzu, nekateri pa, da se je rodil v letih 1739 ali 1740 v francoskem mestu Le Conquet.

O Hacquetovem otroštvu in poreklu je znanega zelo malo, za kar je zaslužen tudi sam, saj je svoje poreklo zvito skrival. Tekom svojega bivanja v Ljubljani je svojemu prijatelju in sodelavcu Žigi Zoisu celo povedal dezinformacijo, da je ruskega porekla. Študiral je v Parizu in na Dunaju. Po študiju je bil v francoski mornarici vojak, ranocelnik in vojaški kirurg v času sedemletne vojne.

Leta 1766 je sprejel službo rudniškega zdravnika in kirurga v Idriji. V Idriji se je posvetil zdravljenju zastrupitev z živim srebrom. Nato je deloval v Ljubljani kot predavatelj. Med letoma 1771 in 1780 je bil tajnik Kranjske kmetijske družbe, v kateri je od 1785 do 1787 predaval kmetijsko in rokodelsko kemijo.

Profesor na ljubljanskem liceju
spominska plošča Hacqueta_Danijel Osmanagić

Spominska plošča Hacqueta. Foto Danijel Osmanagić.

Leta 1773 je postal profesor anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju. V Ljubljani, na Gornjem trgu, je imel svojo botanično in kristalografsko zbirko, ki je bila tako znana da si jo je ogledal celo cesar Jožef II. in tudi tedanji ruski prestolonaslednik in poznejši car Pavel I. Od 1787 je predaval naravoslovje v Lvovu, se leta 1805 preselil v Krakov, kjer je bil med letoma 1807 in 1810 dekan tamkajšnje medicinske fakultete. Leta 1810 se je upokojil in odšel na Dunaj, kjer je pet let kasneje tudi umrl. Nekaj časa je deloval še v Istri in na Reki.

Hacquet je poleg medicinskega in predavateljskega dela raziskoval slovenske naravne posebnosti, sodi pa tudi med utemeljitelje alpinizma. Leta 1777 je poskusil svoj prvi vzpon na Triglav, vendar je dosegel le Mali Triglav. Vzpon prav na vrh se mu je posrečil dve leti kasneje, vendar pa nekateri o tem dvomijo. Hacquet je bil prvi, ki je opisal princip delovanja Cerkniškega jezera, zelo dobro pa je opisal tudi jamo Vilenica.

Raziskoval slovenske in slovanske običaje

Bil je izrazit razsvetljenec svojega časa, svetovljan in kritičen mislec, ki je pomembno prispeval k razvoju naravoslovja na Slovenskem ter širšemu poznavanju slovenske dežele, njenih ljudi in običajev. Poleg Slovencev je bil zainteresiran tudi za druge slovanske narode in je veliko časa posvetil raziskovanju hrvaških, ukrajinskih in kozaških narodnih noš običajev in šeg. Poleg slovenščine je tekoče govoril še ukrajinsko.

Danes v Ljubljani Hacquetovo ime nosi ulica v Zupančičevi jami, na Gornjem trgu 4, kjer je Hacquet živel od leta 1766–1787 pa od leta 1987 stoji spominska plošča.