Rubrika kulturne sledi manjšin v Ljubljani opisuje osebnosti, ki s svojim delom so ali še vedno vplivajo na razvoj Ljubljane na področju kulture. Tokrat je na vrsti Emil Korytko.
Emil Korytko je bil poljski politični aktivist, rojen leta 1813 v Žežavi v Vzhodni Galiciji. Zaradi svojih revolucionarnih aktivnosti so ga avstrijske oblasti pregnale v Ljubljano leta 1836. Na Kranjskem je nato postal znan etnograf, filolog, pesnik in prevajalec. V Ljubljani je živel vse do svoje zgodnje smrti leta 1839. Pokopan je na bežigrajskem pokopališču Navje.
Rodil se je v poljski plemiški družini, hodil je v jezuitsko gimnazijo, v Lvovu pa je študiral filozofijo in filologijo. Bil je član podtalne organizacije in skupaj s somišljeniki razdeljeval letake z revolucionarno vsebino, ki so jih tiskali v skrivnih tiskarnah. Zaradi teh dejavnosti so ga pregnali iz domovine skupaj z tovarišem Bogoslavom Horodynskim.
Prijateljeval s Čopom in Prešernom
Z Horodynskim sta v Ljubljani sprva bivala v Hotelu Malič, nato na Starem trgu, potem pa tudi v hiši (v bližini Krekovega trga) Blaža Crobatha, s katerim se je spoprijateljil. Poleg Crobatha se je kmalu spoprijateljil tudi z njegovo hčero Luizo Pesjakovo ter s drugimi intelektualci in vplivnimi osebami kot so Matija Čop in France Prešeren. Slednji naj bi mu pomagal pri učenju slovenščine, Korytko ta pa naj bi mu v zameno dajal inštrukcije iz poljskega jezika.
Sprva je v Ljubljani veliko časa preživel v palači Kazina, kjer je bral knjige in časopise v knjižnici ter se udeleževal večernih plesov. Po nekaj mesecih je postal z življenjem v Ljubljani nezadovoljen, kar je jasno razvidno iz pisem, ki jih je pošiljal staršem. Njegovo življenje v Ljubljani je bilo strogo nadzorovano, maja leta 1837 pa mu je bilo dovoljeno potovanje po drugih krajih Kranjske. Med drugim je obiskal Postojno, Škofjo Loko, Sostro, želel pa si je obiskati tudi mnoge druge kraje – predvsem Trst, česar pa mu ni dovoljevalo finančno stanje.
Zbiral slovenske ljudske pesmi
V Ljubljani se je seznanil z idejo ilirizma in postal zagovornik slovanske vzajemnosti. Bil je trdnega prepričanja, da si slovenščina (v svojih zapisih piše o kranjskem jeziku) zasluži ohranitev v knjižnem jeziku. Poleg slovenščine, se je učil tudi hrvaščine, italijanščine in angleščine. Za slovensko kulturo je pomemben kot zbiralec slovenskih ljudskih pesmi. Sodeloval je tudi v beletrističnem časopisu Carniolia, kjer je med drugim od deželnega guvernerja Schmidburga dobil dovoljenje za objavo dvanajstih slik kranjskih narodnih noš, ki so ohranjene še danes.
Zadnje mesece svojega življenja je prebival v palači Kazina. Konec decembra 1838 je nenadoma zbolel in 31. januarja naslednje leto umrl. Policijsko poročilo pravi, da je umrl za “kataralno revmatično mrzlico”. Kmalu po Emilovem pogrebu je prišlo pismo z Dunaja, ki mu je prinašalo svobodo. Cesar mu je z odlokom z dne 10. januarja 1839 dovolil vrnitev v domače kraje. Prešeren je na njegov grob dal v kamen vklesati verze v nemščini, teden po smrti pa so se pri Blazniku že tiskale njegove narodne pesmi.
Korytko ostaja v spominu Ljubljane
Po Korytku je danes poimenovana Korytkova ulica v ljubljanskem naselju Vodmat. Leta 2013 je v organizaciji poljskega veleposlaništva in Univerze v Ljubljani potekalo praznovanje 200. obletnice njegovega rojstva. Na univerzi je potekal simpozij, veleposlaništvo pa je izdalo tudi spominsko poštno znamko. Leto dni kasneje, junija 2014, je veleposlaništvo Poljske v Sloveniji na pročelju Kazine, ki je bila na novo zgrajena v letih 1836 – 1838, prav v letih ko je Korytko bival v Ljubljani, odkrilo spominsko ploščo v njegovo čast.
»Dolgočasje v tujini je trikrat hujše kot doma« – Emil Korytko