Letos smo obeležili 100 let od začetka prve svetovne vojne ali kot jo zgodovinarji radi imenujejo »Velike vojne«. V letu, ki prihaja bomo obeležili tudi sto let od bojev, ki so neposredno prizadeli slovensko etnično ozemlje, ko je Italija maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Fronta je potekala vse od Zahodnih Alp pa do Tržaškega zaliva. Ena od najbolj zanimivih osebnosti, ki se je bojevala na tem bojišču je bil Ljudevit Pivko.
Pivko je bil poročnik v avstro-ogrski vojski in kapitan v italijanski vojski. Prislužil si je jugoslovanski red belega orla, češkoslovaški red belega leva, red romunske zvezde in srebrno italijansko medaljo za hrabrost. Tudi kot avstro-ogrski oficir je dobil več odlikovanj, med njimi za nižje oficirje zelo redek red železne krone. Prislužil si ga je z neverjetno hrabrostjo, ko je sam z nekaj vojaki branil neki vrh pred italijanskimi pehotnimi napadi in med topniškim obstreljevanjem. Predno je leta 1917 prešel k Italijanom, je odlikovanja kot v posmeh razobesil po svojem bivališču.
Kot mnogi Slovenci v začetku 20. stoletja je bil prepričan, da prihodnost Slovencev leži izven meja »temnice narodov«, Avstro-Ogrske in da bi bilo Slovencem najbolje, da se povežejo v državno skupnost z ostalimi južnimi Slovani in predvsem Srbi, čigar zmage so v balkanskih vojnah impresionirale številne Slovence.
Pivko se je rodil 17. avgusta 1880 v Novi vasi pri Markovcih blizu Ptuju. V Mariboru je končal gimnazijo, slavistiko pa študiral v Pragi, na Krakovu, Dunaju in v Frankfurtu. Bil je eden najpomembnejših sokolskih voditeljev, veliko je pisal in objavljal tudi o zgodovini in narodopisju Slovencev.
Cilj: zrušiti Avstrijo
Ob začetku vojne leta 1914 je bil poslan na črnogorsko bojišče. Že tam je skušal navezati stike s sovražniki Avstrije, vendar mu ni uspelo. Bil je poveljnik bosansko-hercegovskega polka, kateri je bil leta 1916 prestavljen nad Tolmin. Tam se je odločil, da se poveže z Italijani. Rušenje Avstro-Ogrske je postal njegov življenjski cilj.
Postal je znan, da je v noči z 17. na 18. september 1917 skupaj s sodelavci spustil italijanske jurišne oddelke skozi avstrijske položaje. To dejanje je našlo prostor v številnih knjigah o I. svetovni vojni, že med vojno pa je odmevalo kot nekaj izjemnega. Česa podobnega ni storil nihče drug v vsej avstro-ogrski armadi.
Poveljnik polka Bosancev in Hercegovcev
Tekom vojne je, kot nekateri drugi vojaki, pisal svoj dnevnik v katerem je opisal dogodke z balkanskega bojišča in kasneje soške fronte. Na Balkanu se je bolj posvetil opisovanju narodov, s katerimi je imel stik (Dalmatinci, Črnogorci, Albanci ter srbski in ruski vojnimi ujetniki), medtem ko je na Soški fronti pisal o italijanskih ofenzivah, izgubah v svojem polku ipd. Zanimivo je, da je v svojem dnevniku podrobno opisal polk, kateremu je poveljeval. Svoje vojake je označil kot Bosance in Hercegovce treh veroizpovedi (mohamedance-muslimane, pravoslavce in katolike) in ni sledu o razdelitvi na Bošnjake (Muslimane), bosanske Srbe in bosanske Hrvate, kot smo je vajeni danes.
Potem ko je spustil italijanske vojake v rove avstro-ogrske armade, je prebegnil na italijansko stran, kjer je pristal v taborišču. V Italiji je nato organiziral prostovoljce in spomladi 1918 oblikoval Jugoslovanski dobrovoljski bataljon kapitana Pivka, v katerem je bilo 118 Slovencev. Imeli so posebne naloge, delovali so v prvih bojnih črtah v obveščevalnih in kontraobveščevalnih službah ter kot demoralizatorji za enote Centralnih sil. Ob koncu vojne se je zameril pripadnikom 17. ljubljanskega pešpolka, ko jih je prepričal, naj počakajo Italijane kot zaveznike, za nagrado pa so jih Italijani poslali v taborišče. Pivko je bil razglašen za izdajalca.
Učitelj, pisec, politik
Leta 1919 se je preselil v Maribor in do leta 1925 je delal na mariborskem učiteljišču, kjer je začel svojo politično kariero. Leta 1922 je bil med soustanovitelji in do leta 1930 predsednik mariborske Jugoslovansko-čehoslovaške lige. V tem obdobju je bil tudi ploden pisec. Pivko je bil kot liberalec član Jugoslovanske demokratske stranke. Za volitve 8. februarja 1925 je bil imenovan za nosilca liste tako imenovanega Narodnega bloka in postal poslanec. Bil je aktiven pri delu v beograjski skupščini, kjer je večkrat interveniral v zvezi z gospodarskimi vprašanji, ki so pestila slovenske kmete, obrtnike in učitelje. Leta 1927 je prišlo do novih volitev, na katerih je postal nosilec Združene slovenske gospodarske liste in zopet dobil poslanski mandat. Vso svoje poslansko obdobje se je moral braniti obtožb srbskega tiska, da je izdajalec.
Leta 1928 je srbski radikal Puniša Račić streljal na poslance HSS in usmrtil hrvaškega narodnega voditelja Stjepana Radića. Kralj Aleksander Karađorđević je razpustil skupščino in 6. januarja 1929 uvedel diktaturo. Pivko je bil leta 1930 imenovan v novonastali svet Dravske banovine. Leta 1931 so bile nove volitve, na katerih je Pivko nastopil na listi generala Živkovića in bil zopet izvoljen. Leta 1935 se je zaposlil na mariborski realni gimnaziji, a že naslednje leto hudo zbolel in odšel na operacijo v Zagrebu. Okreval je, a le za kratko, saj je 29. marca 1937 umrl. Pivka so pokopali na pokopališču na Pobrežju, kjer je njegov grob pomenljivo leži le nekaj metrov stran od groba generala Maistra.
Leta 1991 je pri založbi Obzorja Maribor izšla knjiga z naslovom Proti Avstriji, v kateri so bili združeni vsi spomini Ljudevita Pivka.