Letos obeležujemo 60 let od prve konference neuvrščenih, ki jo je gostil Beograd. Neuvrščeni, gibanje, katerih ena vodilnih članic je bila Jugoslavija, se je zavzemalo za politiko miroljubnega sobivanja in je imelo pomembno vlogo v svetovni politiki v času hladne vojne.
S koncem II. svetovne vojne je dokončno prišlo do padca hegemonije zahodnoevropskih držav, ki so bile stoletja glavne svetovne velesile in imele po celem svetu kolonije ali dominije. Do uresničitve takega scenarija je sicer skorajda prišlo že po I. svetovni vojni, ko sta se Velika Britanija in Francija soočali s protesti in osvobodilnimi gibanji proti njuni kolonialni nadoblasti. Navkljub temu pa sta v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja uspeli utrditi oblast v kolonijah in svoja ozemlja še povečati po razpadu Osmanskega imperija.
Washington in Moskva prevzameta primat
Druga svetovna vojna je karte na novo premešala. Čeprav je bila Velika Britanija v II. svetovni vojni na zmagovalni strani in jo skupaj s Sovjetsko zvezo in ZDA štejemo za članico velikih treh zmagovalk nad silami osi, je bila država po vojni popolnoma izčrpana. V novem svetu po letu 1945 sta centra moči postala Washington in Moskva, London pa je lahko le gledal kako počasi razpada imperij v »katerem nikoli ne zahaja sonce«. Podoben scenarij se je zgodil tudi s francoskim, nizozemskim in belgijskim kolonialnim imperijem. Egipt, Indija, Pakistan, Indonezija so ena za drugo postajale neodvisne države.
V Jugoslaviji se je vojna končala z zmago Narodnoosvobodilnega gibanja, ki ga je vodil Josip Broz Tito. Čeprav je bilo partizansko gibanje s strani velikih treh priznano kot del proti hitlerjevske koalicije, so bili odnosi z zahodnimi zavezniki, v manjši meri pa tudi s Sovjetsko zvezo med II. svetovno vojno hladni, nezaupljivi in težavni. To nezaupanje se je pokazalo kot upravičeno in je bilo najbolj vidno po dogodkih v Trstu, ki ga je Jugoslovanska armada osvobodila 3. maja 1945. Kljub temu, da je prišla v mesto pred britanskimi in novozelandskimi četami, so zahodni zavezniki od Tita zahtevali, naj umakne svoje sile iz Trsta. Zahtevam se je v duhu politike interesnih sfer priključila tudi Sovjetska zveza in to navkljub siceršnji naklonjenosti Jugoslaviji. Tita je takšen odnos zaveznikov prizadel, saj se II. svetovna vojna dejansko ni še niti zaključila. Predvsem je bil razočaran nad pozicijo Sovjetske zveze, ki ni želela iti v vojaški spopad z Zahodom zaradi bojev za zahodno jugoslovansko mejo. V govoru 26. maja 1945 v Ljubljani je poudaril, da Jugoslavija ne bo »kmet« na šahovnici velikih sil in da se z njo ne da mešetariti in trgovati. Govor je že nakazal bodočo zunanjepolitično usmeritev Jugoslavije, ki jo je nato država vodila vse do svojega razpada.
Tito išče svojo pot
Govor je na drugi strani tudi zaostril odnose s Sovjetsko zvezo, ki so se kljub uradno bratskim odnosom potihoma slabšali in dosegli višek z deklaracijo Informbiroja junija 1948 (več v članku). Jugoslavija se je po teh dogodkih po vojaško in ekonomsko pomoč obrnila na Zahod, obenem pa je Tito spremljal dogajanja v svetovni politiki in osamosvajanje držav v Afriki ter Aziji. Kljub normalizaciji odnosov s Sovjetsko zvezo spomladi leta 1955 (več v članku), se Tito ni želel vrniti v socialistični blok in je zavrnil članstvo v novoustanovljeni Varšavski zvezi. Vedel je, da bi takšna odločitev poslabšala odnose z Zahodom, zato se je odločil za tretjo pot.
V času, ko so potekale priprave za sestanek Tito-Hruščov, se je v indonezijskem mestu Bandung aprila 1955 odvila konferenca 29 držav iz Azije in Afrike, ki so bile različnih političnih in ideoloških prepričanj, toda povezovala jih je želja in politični program za dekolonizacijo Azije in Afrike. Vodilni osebnosti v organizaciji sestanka sta bila indonezijski voditelj Sukarno in indijski Nehru. Na konferenci so sodelovale med drugim tudi LR Kitajska, Egipt in Turčija. Na koncu konference so sestavili bandunško izjavo, ki naj bi urejala odnose med »velikimi« in »malimi« narodi.
Kako preseči blokovsko ureditev sveta
Dogajanje v Indoneziji ni ostalo neopaženo pri Titu. V obdobju, ko je Jugoslavija normalizirala odnose z državami Vzhodnega bloka in obenem ohranjala dobre odnose z Zahodom, je jugoslovanski voditelj nepričakovano prevzel iniciativo svetovnega pomena. V osvobodilnih gibanjih v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki je uvidel rojevanje novih sil, ki bi bile lahko v prihodnosti ključne za preobrazbo hladnovojne-blokovske delitve sveta in nastanek nove svetovne politične ureditve. Tito je tako obiskal več držav v Afriki in Aziji ter jim predstavil osnove in principe nove svetovne ureditve. Konec leta 1958 in v začetku 1959 se je z jugoslovansko delegacijo na ladji Galeb odpravil na trimesečno potovanje, na katerem je obiskal Indonezijo, Indijo, Burmo (Mjanmar), Cejlon (Šrilanka), Etiopijo, Sudan, Sirijo in Egipt.
Na sestanku na Brionih (18.-19. julij 1956) so se Tito, Nehru in Naser, kot voditelji Jugoslavije, Indije in Egipta dogovorili za bodočo politiko združevanja neodvisnih držav, ki niso pripadale nobenemu od blokov v času hladne vojne. Medtem se je število držav, ki so se osvobodile kolonialnega jarma povečevalo in šest let po Bandungu je bila na iniciativo Tita organizirana I. konferenca gibanja »neuvrščenih«. Voditelji teh držav so se zbrali 31. avgusta 1961 v Beogradu. Konferenco je organiziral jugoslovanski politik Vladimir Popović, oseba, ki ji je Tito zaupal. Sestanki so se začeli naslednji dan in trajali vse do 6. septembra.
I. konferenca gibanja neuvrščenih
Na konferenci je sodelovalo 25 predstavnikov držav (Afganistan, Alžirija, Burma, Cejlon, Etiopija, Gana, Gvineja, Indija, Indonezija, Irak, Jemen, Jugoslavija, Kambodža, Ciper, Kongo, Kuba, Libanon, Maroko, Mali, Nepal, Savdska Arabija, Somalija, Sudan, Tunizija, Združena arabska republika (Sirija-Egipt), tri države opazovalke (Bolivija, Brazilija in Ekvador) in 40 protikolonialnih ter osvobodilnih gibanj iz Azije, Evrope, Afrike in Latinske Amerike. Po šestih dnevih so na konferenci sprejeli dokument »O načelih neuvrščenih« kot alternativo blokovski razdelitvi in hladni vojni. V zaključni deklaraciji so zbrane delegacije odločno zavrgle tezo, da je vojaški spopad v hladni vojni neizogiben in odgovornost na zaostrovanje napetosti pripisale Natu in Varšavski zvezi. Gibanje neuvrščenih je menilo, da je edina alternativa vojaškem spopadu miroljubno sobivanje med državami z različnimi ideološkimi pogledi na svet. Mimogrede, I. konferenca gibanja neuvrščenih je potekala le nekaj tednov po začetku gradnje berlinskega zidu.
Jugoslavijo je na konferenci zastopal Tito, ki je postal prvi predsedujoči gibanju (do leta 1964). Jugoslovansko delegacijo je predstavljal tudi na naslednjih petih konferencah neuvrščenih oziroma zadnjič v Havani leta 1979, ko je dobil priznanje kot eden od ustanoviteljev gibanja. Ta konferenca je postala bolj znana zaradi spora s Castrom, ki je želel gibanje bolj približati socialističnemu-sovjetskemu bloku, a je Tito dobil bitko in ohranil gibanje na nevtralnem polu med dvema si nasprotujočima ideološko-vojaškima taboroma.
Janez Drnovšek postane predsednik gibanja
Jugoslavija je drugo konferenco in predsedovanje gibanju organizirala še leta 1989, ko je predsedujoči postal bivši jugoslovanski in slovenski predsednik Janez Drnovšek. Do naslednjega kongresa septembra 1992 v Indoneziji je Jugoslavija že razpadla, na čelu gibanja pa jo je zamenjala Zvezna republika Jugoslavija (Srbija in Črna Gora). V obdobju od prve konference pa vse do razpada Jugoslavije slabih trideset let kasneje, je Jugoslavija gostila tisoče študentov iz treh svetovnih celin, predvsem iz držav Afrike in Azije – prevladovali so študenti iz Etiopije, Zimbabveja, Iraka, Sirije, Egipta, Indonezije, Indije, Gane. V Jugoslavijo so prišli po dobro izobrazbo, ki bi jo lahko uporabili po povratku v domovino. Številni pa so tudi ostali v Jugoslaviji in si pri nas ustvarili družine in kariere. V Sloveniji jih je bilo največ vpisanih na Univerzi v Ljubljani, nekaj pa tudi na mariborski univerzi, ki je bila ustanovljena leta 1975. Jugoslovanski šolarji so se na drugi strani učili o afriških, latinskoameriških in azijskih državah. Tiskane so bile tudi različne knjižice za vsako na novo osvobojeno/ustanovljeno afriško državo. Tako so želeli te za Jugoslovane oddaljene dežele državljanom približati in jih predstaviti naši javnosti kot bratske in zavezniške.
Po koncu hladne vojne in razpadu Jugoslavije so »neuvrščeni« izgubili pomen in vpliv. Gibanje sicer še naprej obstaja in trenutno združuje 120 stalnih članic in 17 članic s statusom opazovalke, med katerimi BiH, Hrvaška in Srbija. V počastitev 60. obletnice gibanja, je 11. in 12 oktobra 2021 v Beogradu potekal izredni kongres, medtem ko je zadnje redno srečanje leta 2019 gostil Azerbajdžan, naslednje pa bo leta 2023 potekalo v Ugandi.