Noč, ko se je začela oktobrska revolucija

rusija_enakopravnost_oktobrska_revolucija

Plakat, ki je propagiral enakopravnost žensk v ZSSR.

V noči s 6. na 7. november 1917 se je začela oktobrska revolucija, znana tudi kot velika oktobrska socialistična revolucija. Idejni vodja revolucije, Vladimir Iljič Lenin je 24. oktobra 1917 (po starem Julijanskem koledarju) dal ukaz, da je treba naslednji dan prevzeti oblast in aretirati prehodno vlado.

Prehodna vlada na čelu s Kerenskim je bila na oblasti od februarske revolucije 1917 (po Gregorijanskem koledarju 8. marec 1917). Lenin je vodil revolucijo pod vplivom del Karla Marxa in z oddelki Rdeče garde 25. oktobra 1917 oziroma 7. novembra po Gregorijanskem koledarju zavzel najpomembnejše objekte v mestu ter obkolil Zimski dvorec. Že isti dan je meščanom Rusije objavil, da je prehodna vlada padla. Mornarji so s križarke Aurora začeli še napad na Zimski dvorec in ga v štirih urah zavzeli.

Prva sovjetska vlada in izstop iz 1. svetovne vojne

Sestavljena je bila prva sovjetska vlada – Sovjet narodnih komisarjev na čelu z Leninom. Ta je po prihodu na oblast začel izpolnjevati svoja dva glavna cilja – agrarno reformo in pogajanja o miru s Centralnimi silami. Premirje je bilo podpisano takoj, 3. marca 1918 pa je bil podpisan še mir v Brest Litovsku, s katerim je Rusija izgubila dele Ukrajine in Belorusije ter Pribaltske države.

Lenin je ob tem že stavil na zmago Antante, s čimer bi Rusija omenjena ozemlja pridobila. Po pravici do samoodločbe je Lenin dal neodvisnost Finski in Poljski. Boljševiki so se zavzemali tudi za pravice žensk, ki so dobile volilno pravico in so sodelovale na volitvah konec novembra 1917.

Krvava državljanska vojna

Takoj po zmagi revolucije, v kateri je bila poražena ruska buržoazija, se je formirala opozicija proti Sovjetom in kmalu je prišlo do državljanske vojne. Lenin in Trocki sta konec leta 1918 ustanovila Rdečo armado. V državljanski vojni so Beli imeli pomoč 14 kapitalističnih držav, medtem ko so Rdeči armadi pomagali oddelki mednarodnih delovnih brigad.

Vilmoš Tkalec

Vilmoš Tkalec z ženo. Foto: Wikipedia

V oktobrski revoluciji (in državljanski vojni) je sodelovalo na tisoče borcev iz Slovenije in drugih južnoslovanskih držav, večina na strani boljševikov, bili pa so tudi nekateri so se borili na strani belih. V oktobrski revoluciji se je na strani boljševikov boril Josip Broz Tito.

Državljanska vojna se je končala leta 1922 z zmagoslavjem Rdeče armade. Čeprav je prevzem oblasti potekal gladko in z zelo malo žrtvami, pri zavzemanju Zimskega dvorca je umrlo le kakšnih 10 ljudi, je v državljanski vojni v letih 1918–1922 umrlo okoli devet milijonov ljudi.

Vojna se je zaključila z ustanovitvijo Zveze sovjetskih socialističnih republik 30. decembra 1922. Oktobrska revolucija pomenila prvo zmagoslavje delavskega razreda, socialistična ureditev pa je kot evropska noviteta sprožila začetek širjenja komunistične ideje po svetu.

Nacionalizacija posesti

Po revoluciji v Rusiji je Lenin izdal t.i. dekret o zemlji. Z njim so bile odvzete vse cesarske in cerkvene posesti, ki so jo v upravljanje dobili občinski agrarni komiteji. Posest so razdelili kmetom, pri čemer je bilo njihovo delo nadzorovano z strani državnih oblasti.

Večina ruskih kmetov je bila zadovoljna z novo razporeditvijo zemlje, bogatejši kmeti in bivši veleposestniki pa so se povezali v času državljanske vojne z Belo armado in želeli restavrirati staro cesarsko oblast.

Vpliv ruskega dogajanja se širi po Evropi

Dogodki v Rusiji so vplivali tudi na kmete pri nas. Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Države SHS in Kraljevine SHS so se dogajali razni upori kmetov, kateri so upali, da bodo po vzoru iz Rusije dobili v obdelavo zemljo. Tedanja Komunistična partija Jugoslavije je imela med kmeti precej svojih članov, saj industrija v državi sprva ni bila zelo razvita.

Dogajanje v Rusiji je vplivalo na celotno Evropo, posebej v tistih državah, v katerih je bil položaj kmetov slabši in tistih, ki jih je 1. svetovna vojna najbolj izčrpala (predvsem članice Centralnih sil). Socialistična revolucija je začasno uspela tudi na sosednjem Madžarskem, kjer jo je vodil Bela Kun. Socialistična republika je trajala od 21. marca do 1. avgusta 1919, ko so Romunske enote vkorakale v Budimpešto in Kuna odstavili z oblasti.

Prekmurje za kratek čas postane republika

V tem obdobju so tudi prebivalci Prekmurja živeli pod oblastjo madžarske sovjetske republike. Te oblasti mnogi niso sprejeli, zato je Vilmoš Tkalec 29. maja 1919 v Murski Soboti razglasil obstoj Murske republike (področje Prekmurja) in odcepitev od Madžarske.

Ljubljana_Švicarija_Tivoli_neznano

Švicarija v ljubljanskem parku Tivoli.

Republika je temeljila na idejah enakopravnosti, demokracije in razdelitve zemlje vaščanom po vzoru tedanjega revolucionarnega vrenja v svetu. Kljub temu Tkalčevi politiki številni niso bili naklonjeni, predvsem katoliški in projugoslovanski krogi, in 4. junija si je Madžarska povrnila oblast nad Prekmurjem. Čez dva meseca 17. avgusta 1919 je bilo Prekmurje priključeno Kraljevini SHS.

Vojna številne Ruse popeljala v Ljubljano

Rusko vrenje je za posledico imelo tudi selitev številnih Rusov, ki so si med drugim zatočišče našli tudi v Ljubljani. Srbska (in jugoslovanska) kraljeva družina Karađorđević je bila namreč v sorodstvenih zvezah z rusko cesarsko družino Romanov, zato so številnim prebežnikom podelili azil.

Na ljubljanski univerzi so v obdobju med svetovnima vojnama predavali številni ruski »caristični profesorji«, saj je univerzi po vojni v začetku primanjkovalo predavateljev. V Ljubljani je delovala tudi Ruska matica, ki je bila za ves jugoslovanski prostor osrednja institucija povezovanja in druženja. Mnogi manj izobraženi Rusi so bivali v Švicariji v parku Tivoli, nekdaj znanem predvojnem zbirališču Ljubljančanov. Leta 1934 je stavbo najela Ruska kolonija in vanj iz Šentpetrske vojašnice preselila ruske emigrante.