Letos obeležujemo 50 let od t. i. praške pomladi, enega od najpomembnejših dogodkov v Evropi v drugi polovici 20. stoletja.
Konec leta 1967 je že ostareli generalni sekretar komunistične partije ČSSR in predsednik države Antonin Novotny izgubil oblast v Pragi. Na položaju ga je zamenjal Slovak Aleksander Dubček. Tedaj je v KP Češkoslovaške (KP ČSSR) vladalo popolno nezaupanje v Novotnega in Kremelj se je odločil, da Dubčku podeli »blagoslov«, da postane novi generalni sekretar KP Češkoslovaške. Poraz Novotnega je pripeljal tudi do številnih odstopov njegovih zaveznikov v okviru KP ČSSR.
Socializem po meri človeka
Dubčkova struja v KP Češkoslovaške je v začetku aprila odobrila program z reformističnim nazivom »socializem s človeškim obrazom« ali »socializem po meri človeka«. Ta program je bil nekakšna Dubčkova »Magna Carta«, ki je začela z demokratizacijo družbe, svobodo tiska, dala večjo moč parlamentu, začela s politično rehabilitacijo in ekonomsko reformo. Teh reform v ostalih državah Varšavskega sporazuma seveda niso podprli. Predvsem je bil to »šok« za Kremelj, saj je bila Češkoslovaška v njeni interesni sferi. Zanje je bil sila problematičen že izraz »socializem po meri človeka«, saj naj bi to nakazovalo, da je češkoslovaški socializem bolj po meri človeka kot sovjetski.
Od začetka Dubčkovih reform so se po vsej vzhodni Evropi pojavile zahteve po vojaški intervenciji. Tu sta prednjačila predvsem Ulbricht, generalni sekretar socialistične partije Nemške demokratične republike in Gomulka, prvi sekretar delavske partije Poljske. Bala sta se, da bi se Dubčkove reforme razširile tudi v njihove države, kar bi oslabilo njihov položaj. V sovjetskem politbiroju so maja 1968 prvič imeli debato o stanju na Češkoslovaškem, vendar je bila vojaška intervencija zadnji izhod, zato so nadaljevali dialog s člani KP Češkoslovaške. Za vojaško intervencijo se je zavzemal tudi Todor Živkov, generalni sekretar KP Bolgarije.
Jugoslavija podpre reformne ideje
Proti vojaški intervenciji sta bili Jugoslavija in Romunija, ki sta odkrito podprli Dubčkove reforme. Mediatorja na konferencah med KP ČSSR in KP SZ sta bila vodji KP Francije Waldeck Rochet in predvsem generalni sekretar KP Madžarske Janos Kadar, ki je podpiral ekonomsko reformo na Madžarskem, saj se je tudi sam bal možne sovjetske vojaške intervencije. Obenem se je bal tudi, da se Dubčkove reforme ne bi razširile na Madžarskem in kot tak je bil najboljši izbor za glavnega mediatorja.
Sovjetska zveza je imela več razlogov, da vojaško ne intervenira na Češkoslovaškem. Glavni je bil, da Češkoslovaška za razliko od Madžarske leta 1956 ni izstopila iz Varšavske zveze in COMECOMA (Svet za vzajemno ekonomsko pomoč), poleg tega ni vzpostavila večpartijskega sistema, češkoslovaški mediji pa niso širili protisovjetske propagande. Drugi razlog je bil strah pred izgubami, podobnimi kot na Madžarskem leta 1956. Tretji in najpomembnejši razlog pa je bil izguba mednarodnega političnega ugleda. Predvsem komunistične partije na Zahodu so podpirale Dubčkove reforme in so grozile s prenehanjem sodelovanja s SZ v primeru vojaške intervencije. Zaradi vsega tega je SZ spor želela rešiti diplomatsko in vrstile so se konference: v Dresdnu (maj 1968), Moskvi (maj 1968) in Varšavi (julij 1968). Aleksej Kosigin se je junija celo uspešno sestal z Dubčkom in z njim sklenil sporazum, s katerim bi KP Češkoslovaške ostala suverena na svojem ozemlju, ČSSR bi ostala članica COMECOMA in Varšavske zveze, protisovjetski mediji in ostale stranke pa bi bile prepovedane.
Dubček postavljen pred ultimat
Najpomembnejša konferenca je bila Varšavska 14. in 15. julija 1968. Tedaj so komunistično partijo ČSSR ostro verbalno napadale predvsem KP Nemške demokratične republike, KP Poljske in KP Bolgarije. Brežnjev vojaške intervencije sicer ni omenjal, je pa obsodil hiter proces Dubčkovih reform. Po končani konferenci so članice Varšavske zveze poslale centralnem komiteju KP ČSSR t. i. Varšavsko pismo, ki je bilo precej podobno pismu Informbiroja Jugoslaviji leta 1948. Varšavsko pismo je bilo nekakšen ultimat Dubčku, da bo sledila vojaška intervencija Varšavske zveze, če ne preneha z reformami. Kljub opozorilu je večina članov KP ČSSR ostala lojalna Dubčku in je nadaljevala s korenitimi reformami.
Kljub velikim pritiskom z Vzhodnega Berlina in Varšave, se je sovjetski politbiro 23. julija 1968 odločil za nadaljevanje pogajanj s KP Češkoslovaške in sledili sta konferenci v Čierni nad Tisou (31. julij – 1. avgust 1968) ter Bratislavi (3. avgust 1968). Predvsem bratislavska konferenca se je zdela, da bo prinesla mirno rešitev in kompromis med Sovjetsko in Češkoslovaško šolo socializma. Ob koncu konference je Brežnjev prebral deklaracijo in povedal, da je bilo opravljeno veliko dela in da je dogovor dosežen.
Sporazum se ne uveljavi in nastopi intervencija
Kaj se je pozneje dogajalo in zakaj sporazum ni obveljal, ni povsem jasno. Dejstvo je, da Češkoslovaška stran kljub pritiskom prosovjetskih članov KP ČSSR, ni izpolnila obljub dogovorjenih z bratislavskim sporazumom. Po drugi strani pa se je v Kremlju že od maja bil boj med tistimi, ki so zagovarjali diplomatsko rešitev in tistih, ki so zagovarjali vojaško intervencijo. K vojaški intervenciji sta sovjetski politbiro silila predvsem Ulbricht in Gomulka in tudi protireformistični politiki v KP ČSSR, ki so trdili da je kohezija vzhodnega bloka ogrožena. Za intervencijo so bili tudi nekateri agenti sovjetske armade in KGB, čigar agenti so delovali na »terenu« in pošiljali politbiroju poročila o stanju na Češkoslovaškem.
Kljub nasprotovanju vodilnih sovjetskih politikov, kot so Brežnjev, Suslov in Kosigin, je dal sovjetski politbiro 17. avgusta 1968 odredbo o vojaški intervenciji. Operacija je bila načrtovana za 20. avgust 1968 in v njej so sodelovale vojske petih držav članic Varšavskega sporazuma – Sovjetske zveze, Vzhodne Nemčije, Poljske, Madžarske in Bolgarije. V intervenciji niso sodelovale armade Romunije in Albanije, slednja je izstopila iz Varšavskega sporazuma. Varšavski sporazum je celotno ozemlje Češkoslovaške obvladal v 36-ih urah. Enote Varšavskega sporazuma so v večjih mestih na Češkem in Slovaškem zasedle vsa ministrstva, križišča prometnih zvez in ponekod tudi centrale družbenih ustanov in organizacij. Zadnji je nehal oddajati radio v tretjem največjem češkoslovaškem mestu Brnu. Obstajala je tudi možnost spopada z enotami zveze NATO, ki so bile nameščene v Zahodni Nemčiji. Eden od razlogov, zakaj ZDA niso prišle na pomoč Dubčku je ta, da je ameriška armada že vodila eno vojno v Vietnamu in si ni mogla privoščiti še enega konflikta.
Intervencija je bila le delno uspešna. Čeprav je ČSSR spet prišla pod okrilje SZ, je SZ po intervenciji izgubila mednarodni ugled, sodelovanje z levičarskimi (komunističnimi in socialističnimi) strankami na Zahodu pa je bilo praktično prekinjeno in le-te so od tedaj svoj program načrtovale v okviru evropske socialistične zveze. V operaciji je življenje izgubilo 72 državljanov Češkoslovaške, 266 je bilo ranjenih. Število žrtev je bilo majhno predvsem zaradi poziva Dubčka prebivalstvu, naj se ne upira in humanega vedenja sovjetske armade do civilnega prebivalstva. Svetovno znan je dogodek, ko se je Jan Palach v znak protesta zažgal in izgorel do smrti. Na Češkem ga imajo še danes za heroja in borca za svobodo, čeprav obstajajo podatki, da je bil pod vplivom opiatov.
V drugi polovici oktobra je češkoslovaška vlada z Moskvo podpisala sporazum o začasnem bivanju sovjetskih čet na češkoslovaškem ozemlju. Dubček je tudi po intervenciji zadržal mesto generalnega sekretarja KP ČSSR, v začetku leta 1969 pa je bil prisiljen odstopiti.
Intervencija podlaga za oblikovanje teritorialne obrambe
Dogodki na Čehoslovaškem ter intervencija sil Varšavske zveze je vplivala tudi na dogodke v Jugoslaviji in Sloveniji. Jugoslovansko politično vodstvo je sprejelo doktrino o splošni ljudski obrambi ter sklep o ustanovitvi teritorialnih obramb republik in pokrajin. Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije je tako bila ustanovljena 20. novembra, točno tri meseca po intervenciji sil Varšavskega sporazuma na Čehoslovaškem. V vsaki jugoslovanski republiki so sami razvijali teritorialno obrambo in povsod je bila na višjem ali nižjem operativnem nivoju. V Bosni in Hercegovini ji skorajda niso posvečali pozornosti, medtem ko je bila v Sloveniji od vsej delov Jugoslavije najbolj razvita, kar se je tudi pokazalo kot ključno v desetdnevni vojni za Slovenijo leta 1991.
