Spomenik padlim vojakom 17. pehotnega pešpolka “kranjskih Janezov” je med prvo svetovno vojno izdelal Svetoslav Peruzzi, dokončal pa Lojze Dolinar.
Med prvo svetovno vojno so leta 1916 Svetoslava Peruzzija vpoklicali k vojakom v Judenburg, kjer mu je vojaško poveljstvo naročilo izdelavo spomenik padlim vojakom 17. pehotnega pešpolka “kranjskih Janezov”. Z delom je zavlačeval, nato pa le izdelal mavčni model, kupil na Tirolskem marmor in oskrbel vsa punktacijska dela. Oklesal je tudi že vojakovo figuro in dokončal glavo, tedaj pa so ga odpustili iz vojske. Delo je nadaljeval Lojze Dolinar, ki je medtem prišel v Judenburg.
Po dokončanju so kip prepeljali v Ljubljano in ga leta 1923 namenili za spomenik judenburškim žrtvam na ljubljanskem pokopališču sv. Križ (Žale). Kasneje je bil prestavljen pred vhod v kostnico žrtev I. svetovne vojne na severovzhodni strani najstarejšega dela pokopališča, ki so jo slovesno odprli 10. decembra 1939, načrt zanjo pa je naredil Plečnikov učenec Edvard Ravnikar. Vanjo so premestili posmrtne ostanke 5258 žrtev I. svetovne vojne in z njo neposredno povezanih konfliktov.
Kipar Svetoslav iz znane družine Peruzzi
Kipar Svetoslav Mihael Peruzzi se je rodil 17. oktobra 1881 v vasi Lipe na Ljubljanskem barju. Izhajal je iz rodbine, ki jo na južnih obronkih Ljubljane zasledimo že v prvi polovici osemnajstega stoletja. Peruzzijevi naj bi v naše kraje, sprva okoli Iga, Matene, Brež in Tomišlja, prišli prek Furlanije, verjetno iz Siene. Ukvarjali naj bi se s stavbeništvom ter izdelovali mline in žage.
S slikanjem in rezljanjem je bil od malega povezan tudi Svetoslav Peruzzi, kateremu je to starodavno slovansko ime izbral njegov krstni boter Fran Levstik, krstili pa so ga še za Mihaela. Kot vsa družina je bil zaljubljen v barjansko pokrajino, četudi mu je v mladosti poplava vzela mlajšega brata. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani na Grabnu, kjer je bil sošolec Hinka Smrekarja. Po njej je nadaljeval šolanje na gimnaziji, ki jo je v drugem razredu zapustil in se prepisal (1895/96) na ljubljansko obrtno strokovno šolo, tedaj še v nekdanji Grubarjevi palači na Šentjakobskem trgu. To je leta 1899 zaključil, odšel na kratko v Zagreb, nato pa leta 1900 na študij na dunajsko akademijo. Slednjo je dokončal leta 1904.
Nagrada za spomenik cesarju Francu Jožefu
V študijskih letih se je spoznal s številnimi slovenskimi in hrvaškimi kolegi ter bil med ustanovitelji društva Vesna, ki so ga ti ustanovili leta 1903. Istega leta je že uspel dobiti prvo nagrado na natečaju za spomenik cesarju Francu Jožefu v parku pred sodiščem (danes Miklošičev park), ki so ga nato postavili šele leta 1908. Po prvi svetovni vojni so kip cesarja zamenjali s kipom Frana Miklošiča, ki so ga umestili kar na star podstavek. Svetoslav je dobival tudi druga naročila, ki so mu omogočile dokaj hiter zaslužek in pohvalo samega Ivana Cankarja. Zaradi tega je na Dunaju ostal kar nekaj let, v tem času pa so nastale številne njegove odlične portretne plastike, hkrati pa sej je začel uveljavljati v umetni obrti.
Leta 1906 se je preselil v Ljubljano, Dunaj sicer še občasno obiskoval, in si ob železniški progi na tedanjem kolesarskem dirkališču v Tivoliju (danes letno telovadišče ob kopališču Ilirija) najel lopo in jo preuredil v kiparski atelje. V tem obdobju je ustvaril mnogo kvalitetnih kiparskih del, med drugim osnutek za nikoli realiziran nagrobnik pesniku Simonu Gregorčiču, nagrobnik za septembrski žrtvi iz leta 1908 Lundra in Adamiča ter njuno plaketo pri stolnici.
Zaplet okoli postavitve spomenika Adamiču in Lundru
Zgodba okoli postavitve spomenika Ivanu Adamiču in Rudolfu Lundru je precej nenavadna, saj po njegovem dokončanju na Dunaju in preselitvi v Ljubljano v začetku leta 1910, kjer bi ga morali postaviti na pokopališču pri Sv. Križu (Žale), ta preprosto izginil. Šele čez nekaj let so ga nato našli v skladišču mestne pristave na Poljanah, kjer je bil spravljen po kosih v zabojih. Najverjetneje se je razlog za to skrival v nasprotovanju avstrijske vlade, zato je vprašanje postalo aktualno šele po razpadu cesarstva. Takrat se je razvila debata, ali spomenik še sodi na pokopališče ali bi ga raje postavili na Pogačarjev trg pred ljubljansko stolnico.
Prevladalo je mnenje, da sodi na prvotno zamišljeno lokacijo, na ljubljansko pokopališče (leta 1933), medtem ko so okroglo bronasto medaljo z upodobljenima glavama obeh žrtev vzidali v zid, ki povezuje škofijo z ljubljansko stolnico oziroma na prehodu med obema stavbama, kjer so vojaki 20. septembra 1908 v demonstracijah ustrelili Adamiča in Lundra. Medaljo so sicer prvotno nameravali vdelati v pokrov njune grobnice.
Selitev v Split
Svetoslav pa kljub številnim stvaritvam v Ljubljani ni našel pravega posluha za njegovo umetniško ustvarjanje, naročila so bila vse redkejša, zato se je leta 1910 odpravil v Split, kjer je naslednje leto dobil službo profesorja modeliranja na tamkajšnji umetnoobrtni šoli. V mestu je skupaj z ženo Ano Homa, Dunajčanko poljskega rodu, ostal kar šestindvajset let. V tem času je ustvaril nekaj večjih del kot so osnutek za spomenik ukrajinskemu pesniku Tarasu Ševčenku, nagrobnik pesnika Antona Medveda v Kamniku, nerealizirani reliefi za šentjakobski most v Ljubljani in pomoč prijatelju Ivanu Meštroviću pri kiparskem okrasju za Račićev mavzolej v Cavtatu. Ukvarjal se je tudi s slikarstvom in je za razne cerkve po Dalmaciji naslikal več nabožnih oljnih podob. Kljub temu pa je Svetoslav vse bolj pogrešal domača tla, saj so bile razmere za ustvarjanje v Splitu še slabše kot v Ljubljani.
Za povrh mu je leta 1935 umrla še žena, zato se je julija 1936 odločil, da se kot upokojenec vrne v Slovenijo na Dolenjsko. A svoje zadnje velike želje ni dočakal, saj ga je na večer pred odhodom, 5. julija 1936, zadela kap. Čeprav ga je slovenska javnost že skoraj pozabila, pa so po žalostni novici iz Splita, poskrbeli za prevoz njegovega trupla v domovino in ga pokopali v družinsko grobnico na pokopališču v Tomišlju pod Krimom. V njegovo čast še danes ulica na ljubljanskem Rudniku, ki vodi proti Barju, nosi njegovo ime.
Literatura:
- Bojana Hudales Kori, Kipar Svetoslav Peruzzi. Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik VII, Ljubljana: Umetnostno zgodovinsko društvo, 1970.
- Peruzzi, Svitoslav (1881–1936). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi416406/#slovenski-biografski-leksikon (28. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun – Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.
- Ilustrirani Slovenec, 1. november 1925.
