Preskoči na vsebino

Tobačna tovarna v Ljubljani

Tobačna tovarna v Ljubljani. Foto: razglednica Milene Žnideršič.

V 21. stoletju je tobačna tovarna v Ljubljani nekakšen sinonim za birokracijo, mesto, kjer urejamo osebne dokumente ipd. No, že samo ime pove, da temu ni bilo vedno tako. Ob slovesni proglasitvi ustanove kot kulturnega spomenika lokalnega pomena, tokrat na kratko opisujemo njeno zanimivo preteklost.

Čeprav se je industrijska revolucija začela leta 1781, ko je škotski inženir James Watt izumil parni stroj, je naše kraje dosegla po koncu napoleonskih vojn, ko so v urbanih središčih začeli graditi prve večje tovarne.

Cukrarna postane tobačna

Ena od njih je bila ljubljanska Cukrarna, ki je vrata odprla leta 1828. Delovala je tri desetletja, vse dokler je leta 1858 ni prizadel strahovit požar. Po tej katastrofi se tovarna sladkorja ni več opomogla in zgradba je nato služila številnim namenom. Bila je vojašnica, v drugi svetovni vojni zaklonišče pred bombardiranjem, še pred tem pa je v njej delovala tobačna tovarna.

Odločitev, da se v Cukrarno naseli tobačna tovarna, je padla leta 1870, proizvodnja pa je stekla marca naslednje leto. Vendar pa ta ni trajala dolgo, saj zgradba leta 1872 spet pogorela. Kranjske oblasti so zato ob današnji Bleiweisovi in Tržaški cesti zgradile novo tobačno tovarno.

Cukrarna. Foto: razglednica Milene Žnideršič.
Vloga Južne železnice

Eden od glavnih razlogov izgradnje tobačne tovarne v Ljubljani je bila železnica Dunaj – Trst. T.i. Južna železnica, ki je cesarsko prestolnico Dunaj povezala z največjih habsburškim pristaniščem leta 1857 (leta 1849 je dosegla Ljubljano), je povzročila zaton nekaterih gospodarskih dejavnosti, od katerih so živeli mesto in njegovi prebivalci. Med temi sta bila furmanstvo in trgovina vezana na rečni promet po Ljubljanici, zato so si ljubljanski veljaki prizadevali poiskati novo gospodarsko dejavnost za mesto. Rešitev so videli v ustanovitvi tobačne tovarne, obrata, v katerem bi tako kot drugod po Avstrijskem cesarstvu lahko delalo ogromno ljudi. Tretjo prošnjo ljubljanskih oblasti so na Dunaju naposled uslišali.

Ljubljanski cigareti omrežili cesarja in Hribarja

Leta 1874 je tobačna tovarna pridobila prvi stroj, a so kljub temu večino cigaret izdelovali ročno. Prvo cigareto je ljubljanska tobačna tovarna proizvedla leta 1877 in kmalu so postale znane po celotni Avstro-Ogrski. Govori se, da je tedanje popularne »virižnike« kadil sam cesar Franc Jožef I. Med njenimi »privržencemi« pa je bil tudi ljubljanski župan Ivan Hribar. »Virižnike« so proizvajali sedem desetletij, vse do leta 1947.

Večina zaposlenih je bilo žensk

Tobačna je kmalu postala tretja največja proizvajalka cigaret v avstrijski polovici monarhije. Ob začetku 20. stoletja, ko je Ljubljana imela približno 35000 prebivalcev, je zaposlovala preko dva tisoč delavcev, ali bolje rečeno delavk, saj je bila večina zaposlenih žensk.

Za to sta bila dva razloga. Ženske so bile boljše v ročnih delih (npr. spadalo zvijanje cigaret), ob tem pa so predstavljale cenejšo delovno silo. Kljub temu je potrebno dodati, da so bile bolje plačane kot zaposleni v večini ostalih ljubljanskih tovarnah. Delavke v tobačni so dobile vzdevek »cigararke«.

Bolje plačani kot drugi tovarniški delavci

V času, ko delavske pravice niso bile nekaj samoumevnega, je bil socialni položaj zaposlenih v tobačni precej dober. »Cigararke« so imele plačan bolniški dopust, nekaj dni rednega dopusta, pogosto pa so se organizirale in izvedle proteste v slučajih, ko so menile, da se njihove pravice kršijo.

V času prve svetovne vojne je del tobačne postal vojaška bolnišnica, kjer so skrbeli za ranjene vojake, ki so prihajali s soške fronte. Tedaj je kar precej delavk moralo zamenjati poklic in so postale bolničarke. Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske so se tobačni tovarni pisali slabi časi.

Ljubljana_Deželni_dvorec_Tobačna_1915
Deželni kranjski dvorec s tobačno tovarno v ozadju. Foto: razglednica Milene Žnideršič.

Oblastem iz Beograda se je zdelo nepotrebno imeti tovarno tam, kjer tobak ne raste, zato v njen razvoj niso želeli vlagati. Tovarna je bila na meji med ukinitvijo in obstojem, tik pred drugo svetovno vojno pa so jo vendarle posodobili z nekaj novimi stroji.

Kaj imajo skupnega Filter 57, Sputnik in albanski orel?

Po II. svetovni vojni so sprva začeli izdelovati cigarete Emona, ki so bile namenjene izvozu. Največji hit pa so postale cigarete Filter 57. Leta 1957 je ljubljanska tobačna tovarna kot prva v tem delu Evrope uvedla v svojo proizvodnjo stroje za spajanje cigaret s filtrom. Govori se, da so jih začeli proizvajati prav na dan, ko je Sovjetska zveza v vesolje izstrelila prvi umetni satelit Sputnik I.

Cigarete so se zapisale v zgodovino kot najpriljubljenejše cigarete številnih povojnih generacij, ki se jih z veseljem spominjajo številni kadilci na območju cele bivše Jugoslavije. S Filtrom 57 so povezane tudi številne anekdote. Leta 1989, ko so se nacionalne napetosti v Jugoslaviji že naraščale, je v Srbiji nastal preplah, češ da v Ljubljani načrtujejo posebno serijo Filtra 57, na škatlici katerega bo ljubljanskega zmaja, v znak podpore stavkajočim rudarjem na Kosovu, nadomestil albanski orel. V tobačni so novico demantirali.

Z osamosvojitvijo cigaretni dim za vedno ugasne

Kot številna druga podjetja v Sloveniji je tobačna po osamosvojitvi zašla v težave. Konkurenca, poceni delovna sila v drugih državah in vse večje družbeno neodobravanje kajenja je vplivalo na razvoj tobačne v zadnjih četrt stoletja.

Leta 1991 se je začela postopna privatizacija, leta 2002 pa je Družba Imperial Tobacco kupila več kot 90 odstotkov delnic in s tem postala večinski lastnik Tobačne Ljubljana. Dve leti kasneje pa se je v Tobačni Ljubljana ukinila proizvodnja cigaret, čeprav je cigarete Filter 57 v trgovinah še vedno možno kupiti.

Cigararica, FOTO: Danijel Osmanagić

Kip Cigararice pred Tobačno tovarno v Ljubljani, FOTO: Danijel Osmanagić