24. septembra 1136 je bil posvečen Cistecijanski samostan v Stični. Stična je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in edini cistercijanski, ki še deluje (drugi je bil samostan Kostanjevica na Krki). V sklopu samostana se nahaja bazilika Žalostne Matere Božje, ki služi tudi kot župnijska cerkev. Gradnja samostana se je začela daljnega leta 1132, že tri leta kasneje pa je samostan postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče. Gradnja samostana je bila končana leta 1156.
Za ustanovitev samostana se je zavzel oglejski patriarh Peregrin. Samostan se je povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Red se je začel razvijati v začetku 12. stoletja v vzhodni Franciji. Sčasoma je Stična postala velika posest z mrežo cerkva, predvsem v jugovzhodni Sloveniji. Poleg navadne šole je v samostanu delovala tudi glasbena, kjer je renesančni skladatelj Jakob Petelin Gallus pridobil svojo prvo izobrazbo. V 17. in 18. stoletju je samostan doživel razcvet. Sprva ga je leta 1694 obnovil Francesco Ferrata, kakšnih 50 let kasneje pa še Candido Zulliani. Leta 1784 ga je, kot številne druge po državi, razpustil habsburški cesar Jožef II. Leta 1898 so ga oživili cistercijani iz samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru.
Valvasorjeva upodobitev Stične iz konce 17. stoletja, FOTO Wikipedia
