1. aprila leta 1815 se je v Schönhausnu rodil pruski in nemški politik, diplomat in državnik Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen, znan tudi pod nazivom železni kancler. Bil je pruski ministrski predsednik, eden od najbolj dominantnih svetovnih politikov v drugi polovici 19. stoletja ter ena od najzaslužnejših osebnosti za združitev Nemčije.
Leta 1851 je postal poslanec v pruskem parlamentu, nato je kot diplomat deloval v St. Peterburgu in v Parizu. Leta 1862 ga je pruski kralj Viljem I. postavil na mesto pruskega za ministrskega predsednika. Deset dni po imenovanju je v pruskem deželnem zboru napovedal, da bo nemško vprašanje treba reševati s »krvjo in železom«, in takoj začel izvajati energično in brezkompromisno združevanje Nemčije okoli Prusije.
V letih 1864 – 1871 je v seriji vojni Prusija izbojevala zmage nad Dansko, Avstrijo in Francijo, obenem pa je Bismarck spretno menjal zavezništva s ciljem oslabitve vseh sil, ki bi lahko stale na poti združitvi Nemčije. Po ponižanju Francije v bitki pri Sedanu (1870) in zajetju francoskega cesarja Napoleona III., več ni bilo sil ki bi lahko nasprotovale združitvi Nemčije. 18. januarja 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja.
Po združitvi Nemčije je Bismarck postal prvi kancler nemškega cesarstva. Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo) in na ta način hotel osamiti Francijo. Rusija je kmalu izstopila iz zveze, zato je 1882 ustanovil Centralne sile z Italijo in Avstro-Ogrsko. Leta 1885 je za Nemčijo pridobil nekaj afriških kolonij in sklenil z Rusijo varnostni pakt. Na poziciji kanclerja je bil do leta 1890 ko je odstopil po prepiru s cesarjem Viljemom II.
Umrl je 30. julija leta 1898 v Friedrichsruhu.
