9. decembra 1868 se je v pruskem Breslau (današnji Wroclav na Poljskem) rodil nemško-poljsko-judovski kemik, fizik, inženir, akedmik in univerzitetni professor Fritz Haber. Štejemo ga za očeta kemičnega bojevnja, saj je razvijal številna orožja, ki jih je nemška vojska uporabljala v obdobju I. svetovne vojne.
Rodil se je v bogati judovski družini. Od malega ga je zanimala kemija, v njegovi šoli v Breslau pa niso imeli oddelka za kemijo, zato je mladi Fritz eksperimentiral kar v svoji spalnici. Ko je bil star 18 let se je vpisal na univerzo Humboldt v Berlinu, šolanje pa je nato nadaljeval na univerzi v Heidelbergu. Izobraževanje je še nadaljeval izven nemških meja, v Zürichu in na Dunaju, nato pa je sledil povratek v domovino v mesto Karlsruhe, kjer je začel poučevati.
V začetku 20. stoletja se je izkazal za enega najbolj nadarjenih nemških znanstvenikov, zato so ga oblasti poslale v ZDA na prakso. Leta 1911 se je preselil v Berlin in prevzel vodstvo nad kemičnim institutom cesarja Viljema. Bil je nemški patriot, zato ga najdemo med podpisniki “manifesta triindevetdesetih”, s katerimi so številni nemški intelektualci in znanstveniki podprli vojno Centralnih sil proti Antanti. Tekom te vojne je razvijal eksplozive in bojne pline za nemško vojsko. Ni imel etičnih pomislekov pri uporabi znanosti za vojaške namene, saj je verjel, da bo bojevanje s plini omogočilo Nemčiji hitro zmago nad silami Antante.
Najprej so Nemci plin uporabili pri napadu na rusko vojsko na vzhodni fronti, kjer pa je zaradi neugodne smeri vetra žrtve povzročil v lastnih vrstah. Habrovo delo je bilo bolj smrtonosno za zaveznike med II. bitko pri Ypresu maja 1915, ko je bojni plin usmrtil tisoče francoskih vojakov. Haber pa je zato povišan v kapetana, medtem ko je njegova žena Clara Immerwahr nekaj dni kasneje naredila samomor. Čeprav je Haber uvidel da bojevanje s plini Nemčiji ne bo prineslo hitre zmage v vojni, je vse do konca leta 1918 razvijal še bolj smrtonosne načine uporabe bojnih plinov.
Haber je leta 1918 prejel Nobelovo nagrado za kemijo, za razvoj sintetičnega amoniaka, ki je pomemben v pridobivanju insekticidov in eksploziva. Po njem je imenovan Haber-Boschev proces, ki ga je razvil skupaj s Carlom Boschem. Pri tem procesu gre za katalitsko tvorbo amoniaka iz vodika in dušika pri visokih temperaturah in tlakih.
Po koncu I. svetovne vojne je Haber nadaljeval svoje delo v Nemčiji, sodeloval pa je tudi z drugimi državami kot so Sovjetska zveza in Španija. Po prihodu nacistov na oblast je bil razrešen vseh dolžnosti v domovini in prisiljen zapustiti Nemčijo zaradi svojega judovskega porekla. Ironično pa so nacisti uporabili vse njegove raziskave za razvoj smrtonosnega plina Ciklon B.
Haber se je tako preselil v Veliko Britanijo, kjer zaradi svojih dejanj v I. svetovni vojni ni bil ravno odkritosrčno sprejet, zato je kmalu sprejel ponudbo, da prevzame vodenje raziskovalnega inštituta Sieff v Palestini (današnji izraelski Wizmann institute). Vendar pa je na poti na Bližnji vzhod zaradi slabega zdravja umrl 29. januarja 1934 v Baslu, kjer je tudi pokopan. Haber še danes ostaja zelo kontroverzna osebnost tako v Nemčiji kot po svetu. Je oseba, ki jo kritizirajo zaradi njegove vloge v I. svetovni vojni, spet drugi ga spoštujejo zaradi njegovega doprinosa k razvoju kemije.
Fritz Haber leta 1905, FOTO: Wikipedia
