10 decembra leta 1896 je v italijanskem San Remu umrl znameniti švedski kemik, inženir, podjetnik, filantrop in izumitelj dinamita (1867) Alfred Bernhard Nobel. Star je bil 63 let. Pokopan je na enem od glavnih pokopališč v njegovem rojstnem Stockholmu.
Rojen je bil v družini inženirjev, ki se je preselila v St. Peterburg v času ko je Alfred bil star le štiri leta. Družina Nobel je postajala vse bolj uspešna, kar je omogočilo Alfredu, da dobi kvalitetno izobraževanje v Rusiji, Franciji in ZDA. Že v rani mladosti staAlfreda začeli zanimati tehnika in inženirstvo, zlasti eksplozivi (Nobel je živel v ZDA prav ob začetku ameriške državljanske vojne). Leta 1859 se je oče umaknil kot vodja tovarne in proizvodnjo so nadaljevali sinovi. Alfred se je vrnil na Švedsko in leta 1863 izumil detonator. Za čas svojega življenja je izdal 355 patentov in ustanovil 90 tovarn za oboroževanje kljub veri v pacifizem.
Ker je študiral in deloval v več državah po svetu, je bil Nobel pravi poliglot, saj je govoril kar šest jezikov – švedsko, francosko, rusko, angleško, nemško in italijansko. V angleščini je celo pisal poezijo. Zadnjih pet let življenja je preživel v Italiji.
V času ko je v Evropi potekala masovna industrializacija in v katerem so države v drugi polovici 19. stoletja vodile številne vojne na več svetovnih celinah ter modernizirale svoje oborožene sile, je družina Nobel močno obogatela. Imeli so tudi obsežna naftna polja ob Kaspijskem jezeru v ruskem imperiju. Alfred je s svojimi denarnimi sredstvi ustvaril sklad za znamenite nagrade, ki se imenujejo po njem in veljajo za najbolj prestižna priznanja. Podeljuje jih Švedska kraljeva akademija znanosti, katere član je bil Nobel od leta 1884. Prvič so Nobelove nagrade podelili leta 1901, točno pet let po njegovi smrti. Nobelova nagrada je vsaka od petih nagrad, ki se podeljujejo enkrat letno (na dan Nobelove smrti) za izjemne dosežke v petih kategorijah – fiziki, fiziologiji ali medicini, kemiji, književnosti in mirovnih prizadevanjih.
Nobelova posmrtna maska, FOTO: Wikipedia