30. maj

1876 – Rojen Vladimir Nazor

Vladmir Nazor, FOTO Wikipedia

30. maja leta 1876 se je v mestecu Postira na otoku Brač na jadranski obali rodil hrvaški in jugoslovanski, antifašist ter udeleženec Narodnoosvobodilne vojne, pedagog, politik, pesnik, esejist, romanopisec in prevajalec Vladimir Nazor. Na Hrvaškem je po njemu poimenovana največja državna nagrada (nagrada Vladimir Nazor), ki se dodeljuje za najboljše umetniške dosežke na področju književnosti, filma, glasbe, likovnih umetnosti, gledaliških umetnosti ter arhitekture in urbanizma.

V rojstnih Postirah je obiskoval osnovno šolo. Po končani gimnaziji v Splitu je nadaljeval študij naravoslovnih ved (matematike in fizike) na univerzah v Gradcu in Zagrebu. Diplomiral je leta 1902. Nato je vse do leta 1933 služboval kot gimnazijski profesor. Leta 1942 se je pridružil partizanom, kjer je začel pisati dnevnik »S partizanima«. Med drugo svetovno vojno je bil član predsedstva AVNOJ-a in predsednik ZAVNOH-a. Nazor je bil častni doktor univerze v Zagrebu i član Hrvaške in Srbske akademije znanosti in umetnosti. Po vojni je bil predsednik prezidija sabora Ljudske republike Hrvaške.

Izrazite etične in narodnostne ideje je nakazal v začetni poeziji (mitološki motivi v Slavenskih legendah, 1900) in ustvaril svoj osebni lirski stil že v pesniški zbirki Lirika (1900). Pjesme u šikari, iz močvare i nad usjevima so nastale med prvo svetovno vojno in neposredno po njej, zato so v njej pesnikovi namigi na čas: na razpad ruske fronte, na slutnje izgube Istre in morda dela Dalmacije, na lakoto, ki je zajela pokrajine ob severnem Jadranu. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo. V več kot petdesetih letih delovanja je pisal romane, zgodbe za otroke, potopise, dnevnike, pripovedke ter prevajal nemške in italijanske pesnike v hrvaščino. Nazor je ostal pesnik življenjske moči in radosti, čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane. Umrl je 19. junija leta 1949, pokopan je na zagrebškem pokopališču Mirogoj.

Tri leta po njegovi smrti, junija 1952, so v Ljubljani po njem preimenovani dotedanjo Frančiškansko ulico (za frančiškansko cerkvijo Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu), ki od takrat nosi ime Nazorjeva ulica.

Ostali dogodki: