13. junija leta 1878 se je začel berlinski kongres, na katerem so se srečali predstavniki šestih evropskih velesil (Rusija, Avstro-Ogrska, Nemčija, Italija, Velika Britanija in Francija) in Osmanskega cesarstva ter balkanskih držav (Grčija, Srbija in Črna Gora). Kongres je organiziran po rusko-osmanski vojni (1877-78), v kateri so Rusi prodrli globoko na Balkanski polotok in protiturški vstaji v BIH, Srbiji ter drugih delih Balkana. Srečanju je predsedoval nemški železni kancler Otto von Bismarck, udeležili pa so ga se tudi pomembni politiki kot Aleksander Gorčakov, Gyula Andrássy in Benjamin Disraeli.
Ostale evropske države so se bale prevelikega ruskega vpliva na Balkanu in celo izhoda ruske mornarice na Sredozemlje, kar je bil dolgotrajni cilj ruske imperialne politike. Rusija je od kongresa imela velika pričakovanja, predvsem zaradi uspešne vojne proti Osmanom in velikega panslovanskega navdušenja balkanskih narodov z velikim slovanskim bratom na Vzhodu.
Rezultati kongresa, ki se je končal mesec dni kasneje (13.07.), so bili za Rusijo bili porazni. Srbija je sicer postala neodvisna, Bosno in Hercegovino pa je dobila na upravljanje Avstro-Ogrska, tako da sta praktično obe deželi padli v interesno sfero Dunaja. Bolgarija je sicer dobila široko avtonomijo v okviru Osmanskega cesarstva in je dejansko delovala kot satelit vlade v St. Peterburgu na Balkanu, kar je bil največji uspeh Rusije na kongresu. Polno neodvisnost sta dosegli še Romunija in Črna Gora, Britanci pa so pridobili Ciper. Odločitve kongresa pa so seveda najbolj prizadele Osmansko cesarstvo, ki je izgubilo obsežna ozemlja. Sprva so odločitve kongresa izgledale kot zmaga svetovne diplomacije, ki je stabilizirala nemirno regijo. Ampak večina držav je bila nezadovoljnih z odločitvami kongresa in na Balkanu so si v naslednjih desetletjih vojne in krize sledile ena za drugo ter so kulminirale z I. svetovno vojno leta 1914.
