15. junija leta 1885 se je v Jami pri dvoru rodil Fran Bradač. Velja za utemeljitelja klasične filologije na Slovenskem. Bil je prvi slovenski predavatelj stare grščine in književnosti na ljubljanski univerzi in avtor več slovenskih priročnikov in slovarjev v slovenščini. Kot tenkočutni prevajalec pa je v slovenskim bralcem približal tudi nekatera temeljna starogrška dela. Pot do univerzitetne profesure je bila dolga, tragična pa je tudi njegova življenjska zgodba v času socializma. V časih, ko so bile še gimnazije klasične, torej z obveznim poučevanjem latinščine in staro grščine, je tudi dijak Fran obiskoval tako v Ljubljani in leta 1905 maturiral. S pomočjo Knafljeve štipendije je študiral klasično filologijo na Dunaju pri znamenitih avstrijskih profesorjih in raziskovalcih, doktoriral pa je v Zagrebu. Že pred tem je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, po letu 1923 pa je bil kot docent zaposlen na Filozofski fakulteti.
Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Med vojno ga je doletela nesreča, saj so v požaru zgoreli skoraj vsi njegovi zapiski predavanja in rokopis s prevodom Aristotelove Poetike. V novem socialističnem režimu je bil kot nasprotnik komunizma z odlokom ministra za prosveto prisilno upokojen. Izgubil je volilno pravico, pred izgubo stanovanja pa ga je rešila znamenita odvetnica Ljuba Prenner. Po drugi svetovni vojni se je posvetil izključno prevajanju.
Fran Bradač (FOTO: Wikipedia)
