14. oktobra 1944 je v nemškem Herrlingenu umrl eden največjih vojaških poveljnikov II. svetovne vojne, nemški častnik in oficir ter feldmaršal, Erwin Rommel. Bil je osumljen sodelovanja v poskusu atentata na Adolfa Hitlerja, ki je bil izveden poleti 1944. Oblasti so mu tedaj dale možnost ali naj naredi samomor ali pa bodo ustrelili njegovo ženo in otroka. Rommel je bil star 52 let in je pokopan na mestnem pokopališču v Herrlingenu.
Rommel je bil rojen leta 1891 v Heidenheimu v zvezni državi Badem Wurrtenberg. Leta 1910 se je pridružil pehotnim oddelkom vojske in hitro napredoval ter že pred začetkom I. svetovne vojne postal poročnik. V obdobju I. svetovne vojne se je sprva bojeval v Franciji in Romuniji, leta 1917 pa je prišel tudi v naše kraje in sodeloval v ofenzivi Centralnih sil na italijanske položaje jeseni 1917. Bil je del Wurttemberškega gorskega bataljona, ki je skupaj z enotami iz Bavarske tvoril del nemškega alpskega korpusa. Priznanje je dobil za osvojitev gore Matajur in zajetje velikega števila italijanskih vojakov in topov. Njegov bataljon je med soškimi ofenzivami sodeloval tudi v kemičnem bojevanju in igral ključno vlogo v odločni zmagi nad italijansko vojsko v bitki pri Kobaridu. V obdobju med obema vojnama, ko je bila nemška vojska do prihoda Hitlerja na oblast znatno zmanjšana, se je ukvarjal s poučevanjem in je deloval na vojaških akademijah in šolah v Potsdamu, Dresdnu in Dunajskem Novem mestu, kjer je začel pisati svoje najbolj znamenito delo Pehota napada.
Največjo slavo je dosegel v obdobju II. svetovne vojne. Že pred začetkom vojskovanj se je spoprijateljil v ministrom za propagando Josephom Göbbelsom, ki je tekom vojne poskrbel, da so bili Rommlovi dosežki objavljeni v medijih. Rommel je delno sodeloval v bojih na Poljskem septembra 1939, po poljski kapitulaciji pa se je vrnil v Berlin, kjer je sodeloval pri načrtovanju nemškega napada na Francijo. Ko se je napad leta 1940 zgodil, je Rommel poveljeval 7. tankovskem bataljonu Wehrmachta in je dosegel odlične uspehe v bojih proti Francozom. Že od konca kampanje na Poljskem je zagovarjal čim večjo uporabo tankovskih enot v boju z nasprotniki. Največjo slavo je Rommel dosegel v bojih v severni Afriki v obdobju 1941-1943, kjer je njegovo rivalstvo z britanskim poveljnikom Bernardom Montgomeryjem postalo svetovno znano. Zaradi svoje taktike in zvitosti je postal znan tudi pod vzdevkom »Puščavska lisica« ter je bil eden redkih nemških vojaških poveljnikov, ki je bil spoštovan tudi s strani svojih nasprotnikov. Do konca zime 1943 je bila nemško-italijanska vojska prisiljena na umik vse do severa Tunizije in sto tisoče vojakov sil osi se je predalo britanskim in ameriškim enotam. Rommel se je vrnil v domovino. Sprva je služboval v Grčiji, nato pa še na Bavarskem, kjer je bil zadolžen za obrambo severne Italije v primeru zavezniškega napada. Ko je bilo zavezniško izkrcanje v Normandiji samo še vprašanje časa, je bil Rommel zadolžen za načrtovanje obrambe obal Francije ob prihajajočem napadu.
Rommel je bil zagotovo eden najsposobnejših generalov v obdobju II. svetovne vojne, ki je postal znan tudi po humanem ravnanju z vojaškimi ujetniki. Njegov antisemitizem, odnos do Hitlerja in ostalih veljakov nacistične stranke ter nacizma pa je ena od tem, o katerih bodo zgodovinarji razpravljali in pisali še veliko časa.
Če želite zvedeti več o bojevanju v severni Afriki v II. svetovni vojni priporočamo naš prispevek Začetek II. bitke pri El-Alameinu.
Erwin Rommel – hrani Muzej I. svetovne vojne v Kobaridu (FOTO: Danijel Osmanagić)
