29. septembra 1976 se je v vasici Dvirkivščina (130km vzhodno od Kijeva) v Ukrajinski sovjetski socialistični republiki (del tedanje Sovjetske zveze) rodil ukrajinski nogometni napadalec ter pozneje tudi trener in politik Andrej Mikolajovič Ševčenko. Štejemo ga za najboljšega ukrajinskega nogometaša od obdobja neodvisnosti države.
Kijev je bil v socialističnem obdobju skorajda prestolnica sovjetskega nogometa. Dinamo Kijev je osvojil največ titul sovjetskega nogometnega prvaka (13), Ukrajinec Oleg Blohin pa je najboljši strelec sovjetske nogometne lige, legendarnega trenerja Dinama iz Kijeva Valerija Lobanovskega pa štejemo za enega najboljših trenerjev v sovjetski zgodovini. Dinamo Kijev je imel tudi odlično skavt službo in je leta 1986 že zasledil tedaj niti desetletnega Andreja. Priključil se je mlajšim selekcijam moštva in že leta 1990 nastopal ma mednarodnih turnirjih za Dinamovo moštvo do 14 let. Po razpadu Sovjetske zveze je Andrej nadaljeval svojo kariero v drugem moštvu kijevskega Dinama in profesionalno debitiral maja 1993 ob koncu sezone 1992-93. V sezoni 1994-95 je bil promoviran v prvo moštvo Dinama in sezono končal z tremi goli. Naslednja je bila še boljša v kateri je dosegel že 19 golov. Vrhunec kariere v Dinamu sta bili sezoni 1997-98 in 1998-99 v katerih je zadel po 33 golov in je tvoril fantastičen napadalski tandem z Sergejem Rebrovom. V sezoni 1998-99 je z Dinamom prišel celo do polfinala lige prvakov, kjer jih je zaustavil Bayern. Poleg Manchester Uniteda je Dinamo igral v tisti sezoni najlepši evropski nogomet. Fantastične igre so mi prinesle transfer v znameniti AC Milan.
V Milanu je doživel vrhunec svoje kariere in je bil ob Thierryu Henryu najboljši evropski napadalec v zgodnjem obdobju 21. stoletja. V Lombardiji se je zadržal sedem sezon in je dosegel preko 150 golov. Z Milanom je praktično osvojil vse titule, ki jih je bilo možno osvojiti. Serie A, ligo prvakov, italijanski pokal, italijanski superpokal in evropski superpokal. Ni mu uspelo osvojiti le Interkontinentalnega pokala, saj je Boca leta 2003 premagala Milan po enajstmetrovkah. Leta 2006 je sledila selitev v Chelsea, ki je pod Romanom Abramovichem trošil ogromno denarja in je v klub privabil številne nogometne zvezde. Zgodba v Londonu se pa za Andreja ni dobro iztekla. V dveh sezonah je dosegel le 23 golov in je ga je zasenčil afriški napadalec Didier »Tito« Drogba. Andrej se je vrnil v Milan in sezono 2008-09 spet preživel v Lombardiji, dosegel pa je le dva gola. Konec kariere je preživel tam, kjer jo je tudi začel – v kijevskem Dinamu. Zadnje tri sezone so bile razmeroma uspešne in po koncu sezone 2011-12 se je Andrej odločil končati svojo kariero. Pred tem pa je nastopil za svojo državo na EURU 2012 katerega je Ukrajina gostila skupaj z Poljsko (za Ukrajino je nastopil tudi na SP 2006).
Andrej je v svoji bogati karieri osvajal ukrajinska, italijanska, angleška in evropska tekmovanja. Dobitnik je številnih ukrajinskih, kontinentalnih (UEFA) in globalnih (FIFA) nogometnih nagrad. Med njimi najbolj izstopa Zlata žoga, ki jo je dobil leta 2004. Kot številni drugi nogometaši je tudi Andrej po koncu kariere odšel v trenerske vode. Bil je pomočnik ukrajinskega selektorja Fomenka leta 2016. Po koncu evropskega prvenstva, pa je bil imenovan za novega ukrajinskega selektorja. To službo uspešno opravlja tudi do objave tega prispevka (september 2020). Ševčenko je za kratek čas bil aktiven tudi v politiki. Leta 2012 se je potegoval za poslanca v državnem zboru, na listi socialdemokratske stranke Ukrajina – Naprej! Stranka ni zbrala dovolj glasov in se ni uvrstila v parlament. Ševčenko se je nato posvetil trenerskemu poslu, politiko je zapustil leta 2014 ko se je v Ukrajini začela državljanska vojna.
Ševčenko slavi gol na Euru 2012, ki je bilo tudi njegovo zadnje tekmovanje (FOTO:Wikipedia)
