Mineva trideset let od moskovskega t. i. črnega oktobra oziroma ruske ustavne krize, ki je dokončno določila politično-ideološko-ekonomsko usmeritev te največje države na svetu.
Konec leta 1991 je razpadla Zveza sovjetskih socialističnih republik, čeprav je na referendumu marca istega leta skoraj 77 odstotkov državljanov podprlo obstanek države, ki pa bi morala biti reformirana. Bolj podrobno o dogodkih avgusta 1991 smo na našem portalu že pisali. Leto 1992 je tako za stotine milijonov nekdanjih sovjetskih državljanov začelo z vstopom v novo in nesigurno obdobje, ki je prineslo zamenjavo ekonomsko-političnega sistema ter številne vojaške spopade. Stanje je bilo prav posebej kaotično v največji sovjetski republiki, Rusiji, kjer so predsednik Boris Jelcin in njegova administracija pod vodstvom premierja Egorja Gajdara in gospodarstvenika Anatolija Čubajsa uvedli številne gospodarske reforme, ki so dobile naziv »šok terapija«. Gajdar in Čubajs sta bila namreč prepričana, da bo hitra privatizacija rešila ruske gospodarske težave, ki so se sicer začele že v poznem sovjetskem obdobju. Toda reforme so za večino prebivalstva prinesle le večjo agonijo. Police so bile še bolj prazne kot v zadnjem letu Sovjetske zveze, številni so v le nekaj tednih izgubili skozi leta privarčevan denar, medtem ko so na drugi strani maloštevilni čez noč postali nesramno bogati, s čimer se je v državi izoblikoval majhen krog oligarhov.
Dvovladje v državi
Zaradi neuspeha reform in vse slabšega stanja v državi se je zaostril odnos med Jelcinom in Vrhovnim sovjetom Ruske federacije (parlamentom). Država je bila dejansko v nekakšnem dvovladju, kjer ji je vladal desno usmerjeni predsednik, ki je zagovarjal prosto trgovino in privatizacijo ter boj proti ostankom sovjetske oblasti, obenem pa je ta še delovala po sovjetski ustavi iz časa Leonida Brežnjeva (1977). Nasprotje se je videlo že navzven v glavnih simbolih kot je zastava. Ta je bila belo-modro-rdeča, katera v osnovi spominja na carsko Rusijo, medtem ko sta grb še naprej sestavljala komunistični srp in kladivo z nadpisom »Proletarci vseh držav, združite se«.
Leta 1992 se je v Vrhovnem sovjetu zbrala opozicija proti Jelcinu, ki jo je vodil predsednik parlamenta, januarja letos preminuli, Čečen Ruslan Hasbulatov. Ta je sicer Jelcina avgusta 1991 sprva podprl, nato pa spremenil mnenje. Opozicija in glasne kritike Vrhovnega sovjeta so decembra 1992 pripeljale do odstavitve premierja Jegora Gajdara. S tem je Vrhovni sovjet dobil prvo zmago proti Jelcinu in posledično začel odpirati nove fronte proti predsedniku z zahtevami po odstopu od Beloveškega sporazuma, ki je razpustil Sovjetsko zvezo, in ustavitvi procesa privatizacije. Hasbulatov se je sicer diplomatsko odzival, da ni niti on niti Vrhovni sovjet proti privatizaciji, vendar pa mora biti ta izpeljana po drugačnem modelu, osebno je zagovarjal švedskega.
Referendum, ki ne prinese sprememb
Jelcin se je na zahteve odzval s protiofenzivo in 20. marca 1993 na televiziji izjavil, da dotedanja ustava ni več veljavna. Ustavno sodišče se s tem ni strinjalo, sledila je ustavna obtožba (impeachment) proti predsedniku, ki pa ni uspela in Jelcin je za las preživel glasovanje v parlamentu. A Hasbulatov se ni predal in predlagal izvedbo referenduma, na katerem bi se državljani izrekli o najpomembnejših vprašanjih v državi: ali podpirajo delo predsednika, ali podpirajo socialno-ekonomske reforme v državi, ali so za nove volitve za predsednika in parlament. Jelcin je takšnemu referendumu nasprotoval in dejal, da je vprašanj preveč oziroma so ta dvoumna, zato je potrebno referendum zastaviti drugače. Kljub temu je bil izveden po Hasbulatovem predlogu, toda rezultate sta si obe strani razlagali po svoje in se razglašali za zmagovalki. Kljub vsemu rezultati referenduma niso prinesli sprememb in v državi se je nadaljevalo dvotirno vladanje.
Na mednarodni praznik dela, 1. maja 1993, so leve politične sile in sindikati organizirale velike demonstracije, na katerih je prišlo do spopadov s policijo, ki so zahtevali tudi nekaj smrtnih žrtev. Junija sta se Hasbulatov in Jelcin skupaj z ustavno komisijo začela ponovno pogajati o predlogu nove ustave, a brez rezultatov. Jelcin je vztrajal na popolni menjavi sovjetske ustave, Hasbulatov pa na novi, zelo podobno stari sovjetski ustavi, ki pa dejansko ni bila več v skladu z novim ekonomsko-političnim stanjem v državi.
Jelcin izvede državni udar
Po poletnih počitnicah se je Jelcin odločil presekati gordijski vozel in 1. septembra anuliral ustavo ter odstavil vice premierja Šumejka in svojega podpredsednika Rutskoja, s katerim sta se pred tem politično oddaljila. Vrhovni sovjet je dva dneva kasneje zavrnil Jelcinove odredbe in na položaja vrnil Rutskoja in Šumejka. Toda Jelcin ni odnehal in 21. septembra 1993 izdal zloglasni odlok številka 1400, s katerim je razpustil parlament. Šlo je za eklatantno kršenje ustave in dejansko Jelcinov drugi državni udar v 25 mesecih, četudi v dveh različnih državah. Ustavno sodišče se je postavilo na stran Vrhovnega sovjeta, ki je 23. septembra spet izglasoval ustavno obtožbo proti Jelcinu in zahtevalo njegovo odstranitev z mesta predsednika ter za vodjo države postavil podpredsednika Rutskoja. Ta se je s podporniki zabarikadiral v poslopje parlamenta.
Država je bila po dobrih dveh letih spet na robu državljanske vojne. Mestna administracija moskovskega župana Jurija Lužkova se je postavila na stran Jelcina in odklopila elektriko ter vodo v parlamentu, zaradi česar so morali poslanci svoje delo nadaljevati ob svečah. Policija in vojska sta na ukaz Jelcina obkolila parlament, pozivi patriarha Aleksej k pogajanjem pa so odzvanjali v prazno. 2. oktobra so prosovjetski protestniki prebili koridor policije okoli parlamenta in po pozivu Rutskoja ter sovjetskega generala Makašova klicala k prevzemu oblasti. Svoj pohod so nadaljevali najprej proti moskovskemu mestnemu uradu, ki so ga uspešno zavzeli, nato pa so se začeli pomikati proti televizijskemu stolpu Ostankino, od koder bi preko medijev pozvali narod k uporu in razglasili odstavitev predsednika Jelcina. A slednjega ob odporu milice in slabe koordinacije sil v Vrhovnem sovjetu niso uspeli zavzeti. V parlamentu so večino imele leve politične sile, ki pa so morale sodelovati z nacionalisti in monarhisti. Slednji so sicer nasprotovali Jelcinu, niso pa bili naklonjeni komunistom, ki so želeli restavrirati sovjetsko oblast, in so 2. oktobra celo poskušali ubiti vodjo trockistov Sergeja Bjeca. Anarhistične sile so se na drugi strani akcije vzdržale, enako, kljub prvotnim obljubam o podpori, tudi krilo Komunistične partije Ruske federacije. Prav tako svojih obljub niso izpolnili Mestni delovni kolektivi.
Kljub neuspešnemu zavzetju televizijskega stolpa, so podporniki parlamenta še naprej verjeli v svojo zmago, saj so bili prepričani, da vojska, ki se je začela zgrinjati v Moskvo, ne bo reagirala. Tako kot ni avgusta 1991, ko ni izpolnila ukazov trde linije komunistične partije in KGB-ja. Ob tem so protestniki imeli tudi obljube nekaterih generalov, da se bodo postavili na njihovo stran, kar pa se pozneje ni uresničilo. Večina generalov namreč ni želela tvegati s podporo Hasbulatovu in Rutskoju, zato je 4. oktobra na ukaz Jelcina odprla ogenj na Belo hišo (stavba parlamenta) v Moskvi, njene specialne enote pa so vanjo vdrle in aretirale preostale upornike.
Posredovanje vojske in odprta pot Jelcinu
Vojaška akcija v t. i. črnem oktobru je bila demonstracija sile človeka, ki se je predstavljal za demokrata in borca proti komunističnem režimu. Jelcin je nasprotnike označil za komunistično-fašistične kriminalce, ki da želijo državo kot leta 1917 potisniti v krvavo vojno. V desetletju svoje vladavine se je nato še večkrat požvižgal na voljo naroda in parlamenta ter se z vsemi silami, tudi ob podpori Zahoda, naredil vse, da je ostal na oblasti. V spopadih je umrlo skoraj 150 ljudi, med temi tudi številni civilisti, parlamentarci, miličniki, vojaki, domači in tuji mediji ter celo en ameriški odvetnik, ki je želel odpreti podjetje v Moskvi.
Rusija je po tej ustavni krizi dobila novo ustavo in super-predsedniški sistem, ki sta ga nasledila tudi bodoča predsednika Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev. Vrhovni sovjet je zamenjala Duma. Vzpostavljen je sistem podoben obdobju od leta 1905 do 1917, ko je država imela parlament (Dumo), ki pa je bil podvržen volji carja. »Radikalno« leve stranke so bile prepovedane, razen Komunistične partije Ruske federacije, ki je do danes največja in edina opozicijska stranka v Dumi.
Zadnji poskus restavracije sovjetske oblasti v Rusiji je bil tako neuspešen. V obdobju dogodkov »črnega oktobra« (asociacija na rdeči oktober leta 1917) je večina ljudi v anketah podprla Jelcina, nato pa se je javno mnenje sčasoma obračalo in stoji danes mnenje močno proti odločitvam tedanjega predsednika. Leve sile vsak oktober organizirajo shode, s katerimi se spominjajo krvavih dogodkov iz leta 1993, medtem ko aktualna oblast, ki je dejansko rezultat dela Borisa Jelcina, molči. Boj med parlamentom in Jelcinom se je sicer kasneje še nadaljeval, saj je Komunistična partija zmagala tako na volitvah leta 1995 kot 1999, a je Jelcin zaradi obsežnih pooblastil, ki jih je dobil kot predsednik z ustavo leta 1993, vse napade Dume odbil. Oblast je na silvestrovo 1999 predal tedanjemu premierju Putinu ob obljubi, da predhodnika ne bo preganjal za pretekla dejanja. Na volitvah 2003 je bila Komunistična partija dokončno poražena, zmagala pa je konservativna Združena Rusija, ki vlada še danes, ko sta parlament in predsednik dejansko politično-ideološko-ekonomsko sinhronizirana.