Letos mineva šestdeset let od kubanske krize, obdobja, ko je bil svet verjetno najbližje jedrskem spopadu, ki bi lahko uničil naš planet.
Preden se posvetimo dogodkom na Kubi iz leta 1962, naj se najprej vrnemo nekaj pred njo, v obdobje zamenjave oblasti na največjem otoku v Karibih. 26. julija 1953 se je začela revolucija proti diktatorskemu, proameriškemu režimu Fulgencia Batiste na Kubi. Ime je dobila po datumu začetka revolucije, prav tako se je po njem poimenovala politična stranka »Gibanje 26. julija«, ki je naziv obdržala vse do leta 1965, ko se je preimenovala v Komunistično partijo Kube.
Neuspel upor in zaprtje Castra
Prvi poskus upora ni uspel, številni uporniki so bili ubiti ali zajeti, med njima tudi brata Castro. Sodišče ju je obsodilo na zaporno kazen, a sta oba bila že leta 1955 z amnestijo izpuščena. S somišljeniki sta odšla v Mehiko, kje sta se združila s številnimi kubanskimi veterani španske državljanske vojne in ostalimi revolucionarji iz srednje ter južne Amerike, kot je bil Ernesto Che Guevara. Leta 1956 so revolucionarji z znamenito jahto Granma pristali na Kubi in se spopadli s kubanskimi oblastmi. Približno tri četrtine revolucionarjev je bilo ubitih ali zajetih, brata Castro pa sta se uspela rešiti in se zatekla v gorovja Sierra Maestra.
Revolucionarji so nato spremenili taktiko boja in začeli izvajati gverilske napade ter iskati podporo med lokalnim prebivalstvom in obubožanimi kmeti oziroma nižjimi sloji prebivalstva. Bolj je bilo gibanje uspešno, več so orožja ZDA pošiljale vladi v Havani, med drugimi stotine tankov, letala, ladje itn. Obenem so ZDA vzpostavile kontakt tudi s Fidelom Castrom, saj so se zavedale nepriljubljenosti Batistovega režima. Castro sprva ni bil levo politično usmerjen, temveč se je smatral bolj za imel revolucionarnega nacionalista, ki je iz Kube želel odstraniti koruptivno diktaturo.
Revolucionarji zmagajo
Kljub številni premoči se je kubanska vojska po vsakem spopadu z uporniki umaknila, kar je kazalo na nepopularnost vlade tudi med vojaškim kadrom. Na Silvestrovo 1958 je prišlo do bitke pri Santa Clari v kateri so bili revolucionarji uspešni, diktator Batista pa je v paniki pobegnil le nekaj ur po novem letu 1959. Ko je Castro izvedel za ta dogodek je začel pogajanja z vojsko ter zmagoslavno vstopil v Havano 2. januarja 1959.
Čeprav so bile ZDA sprva pripravljene sprejeti Castra in njegovo vlado kot nove vladarje Kube, je kmalu postalo jasno, da bo odnos med Washingtonom in Havano težaven. Castro ni nikoli oprostil Beli hiši njihove podpore Batistovem režimu in je nacionaliziral ameriško premoženje na Kubi. Na drugi strani so se ZDA bale širjenja protiameriških revolucionarnih gibanj v srednji in južni Ameriki, ki so ju smatrali za svojo vplivno območje. Leta 1960 so zato zamrznile vso kubansko premoženje v ZDA, vpeljale ekonomske sankcije proti Kubi in prekinile diplomatske odnose s Havano.
Poskus kontrarevolucije ob ameriški pomoči
Kubanska vlada je krvavo potrebovala zaveznike in Raul Castro, ki je bil po političnem prepričanju levo usmerjen, je bratu Fidelu kot edini logični korak predlagal zavezništvo s prvo in največjo socialistično državo – Sovjetsko zvezo. Dogodek, ki je še bolj zbližal Moskvo in Havano se je zgodil med 17. in 20. aprilom 1961. Takrat so se v Prašičjem zalivu ob podpori ameriške Cie izkrcali kubanski uporniki, ki so zapustili otok dve leti prej. Kljub temu, da so pred invazijo ameriški bombniki izvedli več napadov na kubanska letališča in vojaške baze, 1500 vojakov ni imelo možnosti proti premočni kubanski vojski in lokalnim milicam. Brez dodatne ameriške pomoči iz zraka ali ladij v Karibih je bila operacija obsojena na popoln neuspeh. Operacijo je zasnovala že Eisenhowerjeva administracija, še slabše pa jo je nato izvedla Kennedyjeva, ki je v Belo hišo vstopila malo pred dogodkom.
Sledil je Castrov odziv z zahtevo od Hruščova, naj zagotovi stalno sovjetsko prisotnost na otoku, v kar je Kremelj, v omejenem številu, tudi privolil. ZDA so nadaljevale s pritiskom na Havano in niso skrivale, da si želijo odstranitve Castrove vlade. Nova operacija »Mongoose« je bila odobrena novembra 1961 in sledili so številni teroristični napadi po celem otoku, nekaj mesecev kasneje pa je bil uveden še ekonomski embargo. ZDA so bile prepričane, da bo narod sam do jeseni zamenjal trenutno vlado.
Havana išče pomoč v Moskvi
A Castro je odgovoril z novimi zahtevami po pomoči Sovjetske zveze, na katere je Hruščov po težkih pogajanjih le privolil. Obenem je Moskva izkoristila priložnost, da odgovori na agresivno ofenzivno potezo Washingtona, ki je leta 1961 v Turčiji postavil petnajst raket Jupiter, ki so lahko nosile jedrsko bojno glavo. Domet teh raket je skoraj 2500 kilometrov, s čimer so bila ogrožena skoraj vsa sovjetska mesta v Evropi, vključno z Moskvo, Leningradom, Kijevom, Minskom in ostalimi državami Varšavske zveze.
Sovjetska zveza se je zato odzvala s tajno operacijo »Anadir«. V ladjami je na Kubo prišlo preko 40.000 sovjetskih vojakov, 40 lovcev MIG-21, 42 bombnikov Iljušin-28, protiraketni sistemi S-75 ter 36 balističnih raket srednjega dosega, ki so lahko nosile tudi jedrske bojne glave. Mimogrede, leta 1962 so ZDA imele veliko premoč v jedrski oborožitvi, saj so v svojem arzenalu imele približno 6000 jedrskih konic, medtem ko jih je Sovjetska zveza imela okoli 300. ZDA in članice Nata sovjetskih konvojev sploh niso zaznale. Mornarji so bili toplo oblečeni s tradicionalnimi sovjetskimi ušankami, ob odhodu pa jim je bilo rečeno, da gredo na Arktiko ter Čukotko. Kapitanom je bilo tudi naročeno, naj potopijo ladje, če pride do bližnjega srečanja z Američani ali njihovimi zavezniki.
Medtem so ameriški vojaški strategi pripravljali vojaško operacijo za zavzetje otoka. 18. oktobra 1962 so se v Washingtonu srečali ameriški predsednik Kennedy, sovjetski zunanji minister Andrej Gromiko in znameniti sovjetski veleposlanik v ZDA Anatolij Dobrinin. Gromiko je poskušal prepričati Kennedyja, da orožje na Kubi ni usmerjeno proti ZDA, ampak je nameščeno zaradi prošnje Castra, ki se je bal ameriške invazije. Sestanek je bil zelo napet, noben od udeležencev ni verjel drugemu. Gromiko, ki je desetletja deloval v sovjetski diplomaciji, je povedal, da je to bil njegov najtežji sestanek v življenju.
Napetost na vrhuncu
Štiri dni kasneje je Kennedy na televiziji sporočil svojim državljanom, da so sovjetske rakete nameščene na Kubi. Sledila je panika v ZDA, tisoči so zapustili državo in odšli v Mehiko ali Kanado, začeli so se skrivati po kleteh in zakloniščih, ljudje so kupili ali izropali trgovine po celi državi. Dva dneva kasneje je 180 ameriških bojnih ladij obkolilo Kubo, v trenutku ko je se konvoj 30 sovjetskih ladij približeval Karibom. Kapitanom je bilo ukazano, da ignorirajo Američane, ne podležejo njihovemu pritisku in nadaljujejo pot do začrtanega cilja.
27. oktobra je sovjetska protizračna obramba nad Kubo zrušila ameriško vohunsko letalo U-2, pilot pa je izgubil življenje. Isti dan je skupina ameriških rušilcev zaznala sovjetsko podmornico B-59 v bližini Kube. Američani so z izstrelki poskušali prisiliti podmornico v izplutje in predajo. A na podmornici že nekaj dni niso dobili nobenih navodil iz Moskve, zato je kapetan Valentin Savitski upravičeno domneval, da se je vojna že začela, prestolnica ZSSR pa je uničena. Skupaj s političnim predstavnikom na podmornici Ivanom Semjonovičem Maslenikovom sta želela izvesti jedrski napad na ZDA. Tega je preprečil Vasilij Arhipov, namestnik kapetana, ki je oba prepričal, da ni dovolj dokazov o začetku jedrske vojne in naj raje izplujejo ter počakajo na dodatna navodila iz Moskve. Arhipov je ob 55. obletnici dogodkov posthumno dobil nagrado »Prihodnost za življenje«.
Dogovor v zadnjem trenutku
Castro je bil medtem prepričan, da so Američani že na poti na Kubo in zato od Hruščova zahteval napad na ZDA. Svet nikoli ni bil bližje svetovnemu jedrskem spopadu. Naslednji dan je Kennedy stopil v stik s Kremljem in predlagal, da v zameno za odstranitev sovjetskega orožja s Kube, ZDA končajo s pomorsko blokado ter zagotovijo, da ne bodo nikoli izvedli invazije na otok. Hruščov je v predlog privolil, dodatno pa zahteval še odstranitev raket Jupiter iz Turčije, s čimer se Kennedy strinjal.
A zadnji del dogovora je zaradi politične situacije v ZDA ostal tajen, na mednarodnem področju pa je tako izpadlo, da je bila Moskva v tej diplomatski vojni poražena. Pomorska blokada je bila končana 20. novembra 1962, ko so bila vsa izstrelitvena vojaška poslopja na Kubi razstavljena, letala pa so se vrnila na ozemlje Sovjetske zveze.
Vzpostavitev rdečega telefona
Kubanska kriza je pripeljala človeštvo na rob propada in jo ob korejski vojni označujemo za najbolj vroč spopad v času hladne vojne. Pokazala se je tudi potreba po neposrednem komunikacijskem kanalu med Washingtonom in Moskvo, ki bi v nadalje preprečil morebitni jedrski spopad. Avgusta 1963 je bil zato vzpostavljen t. i. rdeči telefon, več o tem pa si lahko preberete tukaj.
Kako blizu smo bili uničenju planeta, sta se zavedala tudi Hruščov in Kennedy, ki sta se po krizi zbližala na politični in osebni ravni. Osebno se sicer nista več srečala, sta pa si pisala pisma, v katerih sta iskreno predstavljala vsak svoj pogled na razvoj sveta. Hruščov je že na prvem sestanku po prihodu Kennedya v Belo hišo na Dunaju leta 1961 poskušal ameriškemu voditelju predstaviti pogled Moskve na svet in ruske oziroma sovjetske izkušnje z napredovanjem zahodnih sil na Vzhod, saj je vedel da je Kennedy velik ljubitelj zgodovine in dober poznavalec mednarodnih odnosov. Tedaj sicer ni prišlo do zbližanja odnosov, kar pa se je zgodilo po jeseni 1962. Kennedy je nato v svojih govorih poudarjal, da je treba razumeti položaj socialističnih držav in da bi ZDA morale preučiti in spremeniti svoj odnos do Sovjetske zveze, ki je nastal ob koncu II. svetovne vojne in hladnovojnem ideološkem konfliktu med kapitalizmom in socializmom.
Njegova pot se je končala z atentatom v sumljivih okoliščinah novembra 1963. Na Kennedyjevem pogrebu je njegova žena Jackie namestniku sovjetskega premiera Anastasu Mikojanu dejala, da iskreno verjame, da sta njen mož John in Nikita Hruščov želela svet narediti varnejši in boljši za vse. Na drugi strani tudi Hruščova ni čakala veliko boljša usoda. Številni politiki v Sovjetski zvezi so menili, da se ni dobro odzval v času krize in je premalo iztržil za Sovjetsko zvezo oziroma jo osramotil na zunanjepolitičnem področju. Oktobra 1964 so ga odstranili z mesta generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze, zato se je osramočen umaknil iz javnega in političnega življenja (več o Hruščovu si lahko preberete v tem prispevku).
Stanje na Kubi po krizi
ZDA sicer Kube niso nikoli napadle, so pa njeni prebivalci že šestdeset let žrtev ameriške ekonomske blokade. Oblast v Havani je preživela tudi razpad socialističnega bloka. Fidel Castro je umrl leta 2016, brat Raul je še vedno živ, državo pa vodi Manuel Diaz Canel.
Ob šestdeseti obletnici kubanske krize lahko le upamo, da se bodo na dogodke spomnili tudi svetovni politiki in ugotovili, kako hitro lahko pride za človeštvo uničujočega jedrskega spopada med velesilami. Zelo aktualen je takratni pogled in odziv ameriške politike ter njenih državljanov. Washington je bil tedaj zaradi sovjetske vojaške prisotnosti na Karibih pripravljen iti v direkten vojaški spopad s Kubo in Sovjetsko zvezo, medtem ko danes podobnega mišljenja in ukrepanja ne dopusti Rusiji, Kitajski, Iranu in številnim drugim državam, ki že desetletja trpijo podobne ameriške (in Natove) vojaške akcije v njihovi neposredni soseščini. Popolnoma razumljivo je namreč, da tudi Moskva, Peking, Teheran, Pjongjang in še kdo sumničavo gledajo na vojaško širjenje ZDA po celem planetu in si želijo varnostna zagotovila za svoj obstoj. Upajmo le, da je zgodovina zares učiteljica življenja.