12. septembra leta 1967 je v Ljubljani umrl slovenski pisatelj, esejist, dramatik in publicist Vladimir Bartol. Star je bil 64 let. Pokopan je na ljubljanskem pokopališču Žale.
Bartol se je rodil v Svetem Ivanu v bližini Trsta, kjer je tudi obiskoval osnovno in srednjo šolo. Po prihodu Mussolinija na oblast v Italiji, se je preselil v Kraljevino SHS kjer je na Univerzi v Ljubljani študiral filozofijo in biologijo. Tam je spoznal mladega filozofa Klementa Juga, ki ga je seznanil z delom Friedricha Nietzcehea. Nanj so vplivale tudi ideje Machiavellija, ekspresionizem in psihoanaliza Sigmunda Freuda. Študij je v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja nadaljeval v Parizu na Sorboni. Po vrnitvi v Ljubljano je živel kot svobodni umetnik do leta 1941. Po napadu na Jugoslavijo se je pridružil partizanom in aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem boju. Po drugi svetovni vojni je najprej delal kot tajnik SNG v Ljubljani, nato pa se je vrnil kulturno delovat v Trst (1946 – 1956). Leta 1956 je nastopil mesto tajnika na SAZU in tam delal do smrti.
Njegovo najpomembnejše delo je roman Alamut (1938), ki je bilo prevedeno v več kot dvajset jezikov. Drugo zelo pomembno delo, zbirko kratkih novel Al Araf, je Bartol napisal še tri leta prej. Po mnenju svojega sodobnika in kritika Line Legiše je Bartol v obeh omenjenih delih Al Araf in Alamut, prek alegorij iz islamskega sveta govoril o boju organizacije TIGR (s katero je simpatiziral) proti fašistični oblasti v Italiji. Bartolova literatura je odstopala od sočasne literature socialnega realizma. Do velikega porasta zanimanja zanj doma in v tujini je prišlo preko ponatisov in prevodov v 80. letih 20. stoletja.
Bartol je ustvarjal tudi po koncu II. svetovne vojne. Najbolj pomembna dela sta Empedokles (1945) in zbirka kratkih novel Tržaške humoreske (1957). Nekatera njegova dela (Čudež na vasi , Don Lorenzo, Med idilo in grozo ter Zakrinkani trubadur) so izdana posthumno v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Vladimir Bartol, FOTO Wikipedia
