13. aprila leta 1735 se je v Ljubljani rodil bosonogi avguštinski menih, pater in jezikoslovec Marko Pohlin, ki je leta 1768 izdal Kranjsko grammatiko. Napisana je v nemškem jeziku. Kranjska gramatika velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.
Marko Pohlin je v njej zahteval, naj postane slovenščina, ki je bila dotlej le občevalni jezik kmečkega prebivalstva, na Kranjskem literarni in tudi cerkveni jezik ter nosilec kulture. V slovnico je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje.
Poleg Krajnske gramatike je Pohlin avtor še enega pomembnega dela, Pisanice. Almanah, ki je izšel leta 1779 vsebuje zbirko znanih ljudskih pesmi iz Kranjske in Koroške. Ustvarjal je v dobi razsvetljenstva, torej v času ko sta našim krajem vladala Marija Terezija in njen sin Jožef II.
Pohlin je bil prepričan, da se kranjski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem, razlikovali od Kranjcev.
Njegovo prepričanje je domnevno temeljilo na dejstvu, da slovenska jezikovna skupnost (kot tudi obseg slovenskega naroda) ni bila opredeljena, saj so bile slovenske dežele razdeljene in med seboj nepovezane.
Z nastankom knjižnih središč in objavljanjem knjig z uporabo pokrajinskih narečij se je pojavila tudi nevarnost uničenja skupnega knjižnega jezika kot skupne vezi vseh Slovencev.
Deloval je v t. i. Pohlinovem krogu, katerega člana sta bila tudi Feliks Dev in Dizma Zakotnik. Ta prvi krog narodnih buditeljev, kjer so se kazale težnje po večji uveljavitvi slovenskega jezika, so sestavljali večinoma redovniki.
Umrl je 4. februarja leta 1801 v samostanu Mariabrunn pri Dunaju. Star je bil 65 let.
