3. julija leta 1751 je v lombardskem mestecu Laino umrl italijanski baročni slikar Giulio Quaglio mlajši.
Prva cerkev na mestu današnje baročne stolnice sv. Nikolaja je izpričana že v 13. stoletju, ki so jo postavili ljubljanski čolnarji in ribiči v čast svojemu zavetniku. Cerkev je bila večkrat prezidana, od romanskega do gotskega sloga, dokler je niso podrli konec 17. stoletja. Z nastankom Academie operosorum, intelektualne združbe ljubljanskih plemičev, meščanov in cerkvenih dostojanstvenikov, se tudi Ljubljana odpre novi umetnostni smeri iz Italije. Čas prve polovice 18. stoletja je v mestu zraslo nešteto novih baročnih palač, cerkva, poslikav in drugih umetnin. Med letoma 1701 in 1706 je po načrtih rimskega arhitekta Andrea Pozza, najslavnejšega italijanskega arhitekta tedanjega časa, zrasla današnja stolnica, šele 1841 pa je dobila tudi kupolo. Notranjščino cerkve so okrasili tedanji vrhunski umetniki in kiparji, med katerimi je bil tudi slikar Giulio Quaglio, ki je umrl na današnji dan leta 1751. Sloviti slikar je najpomembnejši predstavnik baročnega slikarstva na Slovenskem in avtor iluzionistične poslikave ljubljanske stolnice. Njegove freske spominjajo na delo beneških mojstrov Tintoretta, Corregia in Veroneseja. S freskami je okrasil osredni del cerkve z navidezno kupolo ter stranske kapele. Njegove freske v ljubljanski stolnici so prva enotno zasnovana iluzionistična poslikava pri nas, ki je močno vplivala na domače slikarje. Stolnici je podaril več svojih oljnatih slik, s freskami pa je okrasil dvorano ljubljanske palače grofa Ferdinanda Barba na Gosposki ulici. Leta 1721 je Quaglio s sinom Rafaelom okrasil še strop semeniške knjižnice s čudovito fresko, kjer so alegorije različnih znanosti in umetnosti ob vznožju, podobe srednjeveških cerkvenih pisateljih in teološke kreposti Resnica, Vera, Upanje in Ljubezen.
Edini znan avtoportret Giulia Quaglia mlajšega v ljubljanski stolnici (FOTO: Wikipedia commons)
