14. oktobra leta 1810 so bile po odločitvi francoskih oblasti ustanovljene Ilirske province (francosko Provinces illyriennes).
Francozi so že od leta 1805 v svojih rokah imeli beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemljem nekdanje Dubrovniške republike, ki ga je Francija zasedla že leta 1806, Dalmaciji pa priključila po ukinitvi Republike leta 1808. Obe sta bili del Italijanskega kraljestva, ob ustanovitvi Ilirskih provinc pa sta jim bili priključeni. Leta 1810 je bila Provincam priključena tudi vzhodna Tirolska. Ilirske province je Napoleon ustanovil potem ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst in Istro. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in vzpostavile kopensko povezavo z Osmanskim cesarstvom. Francija bi s tem vojaško in gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja. Poleg tega so Ilirske province delovale kot obramba Italije, ki je imela velik strateški pomen, saj je ščitila francosko jugovzhodno mejo in hkrati zagotavljala obvladovanje alpskih prelazov v Nemčijo. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, vendar so mu bile povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana. Prvi je na mestu generalnega guvernerja je bil imenovan maršal Marmont, kasneje so se še zvrstili drugi. Ilirske province je sprva sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem. Tudi cerkvena teritorialna razdelitev je bila preurejena v skladu z novimi političnimi mejami. Uradne razglase so objavili v uradnem glasilu Ilirskih provinc Le Télégraphe officiel v francoščini, nemščini, načrtovali pa so tudi izdajo v »slovanščini«. Avgusta 1813 je Avstrija napovedala vojno Franciji, avstrijske sile pod vodstvom generala Franza Tomassicha pa so vkorakale v Ilirske province. Pri tem so jim bili v pomoč domačini v francoskih vrstah, ki so ob napadu prestopili na avstrijsko stran. Dunajski kongres je priznal avstrijsko zasedbo nekdanjih Ilirskih provinc. Leta 1816 so bile brez ozemlja Dalmacije ponovno vzpostavljene kot Ilirsko kraljestvo, ki je bilo uradno ukinjeno šele leta 1849. Francozi so prvič na slovenskem ozemlju uvedli enakost pred zakonom in davčno enakost, odpravljeni privilegiji in funkcije plemstva v upravi in sodstvu, odpravljeni cehi – uvedba gospodarske svobode, odpravljeni stara uprava in deželni stanovi, višjo upravo so prevzeli od države imenovani in plačani uradniki, ustanavljali štirirazredne osnovne šole in gimnazije za kratek čas ustanovljena univerza (s petimi fakultetami – filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko) reforma sodstva – posebno sodišče v vsaki provinci (tribuna) za vse kazenske in civilne zadeve odprava cerkvenih bratovščin, prepovedali procesije, uvedba revolucionarnega koledarja, uvedba francoskega civilopravnega zakonika Code civil oziroma Code Napoleon uvedba civilne poroke. Kljub nezadovoljstvu slovenskega prebivalstva zaradi hude gospodarske krize ter zaradi novih davčnih bremen in rekrutiranja moških v francosko vojsko, je bila štiriletna francoska oblast vendarle dokaj pomembna za razvoj slovenskega jezika in kulture. Šolam na osnovni in srednji stopnji je generalni guverner provinc, omogočil pouk v slovenščini, za učbenike pa je poskrbel Valentín Vodnik. Med drugim je takrat izdal prvo slovensko slovnico, napisano v slovenskem jeziku.
Mapa Ilirskih provinc (FOTO: Wikipedia)
